Katera vprašanja zastavlja oblikovanje?

Foto © Jure Miklavc

Participatorna delavnica študentov industrijskega oblikovanja UL ALUO bo v Avtomatik delovišču med 17.–21. 02 2020. Otvoritev razstave: 17.02.2020 ob 18:00. Razstava bo brez vstopnine prosto dostopna od 17. do 21. februarja 2020 od 15:00 do 19:00.

V lancasterski listini o oblikovanju so avtorji zapisali, da velik del oblikovanja vztrajno vlaga energijo v to, kaj lahko oblikovanje naredi, na podlagi sentimentalnega prepričanja o tem, kaj bi lahko postalo. Dejstvo pa je, da bi se oblikovanje moralo soočiti z neprijetno resnico, da morda ne bo moglo narediti vsega tega, kar verjame, da lahko. Seveda pa lahko na neprijetno resnico pogledamo tudi iz nasprotnega, pozitivnega zornega kota. Oblikovanje lahko razumemo kot gesto, orodje in sredstvo analiziranja ter sintetiziranja prihodnjih vizij. Služijo nam lahko kot sredstvo razvijanja načinov, kako bolje skrbeti za naš svet, naša mesta, naše preživetje in drug za drugega. Prav z zadnjim se bomo ukvarjali na delavnici v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru. Delavnica se bo ukvarjala s temeljnim vprašanjem, kaj danes pomeni biti človek – individualno in družbeno – ter kako njegovo poseganje v svet skozi prizmo oblikovanja in participativnih praks omogoča ustvarjanje ustreznih razmer za boljše (so)bivanje oziroma življenje.

Delavnico bo v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru pospremila skupinska študentska razstava. Razstava je rezultat trimesečnega seminarja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Na seminarju Katera vprašanja zastavlja oblikovanje? pri predmetu Razvoj in teorija oblikovanja I so pod mentorstvom doc. dr. Barbare Predan sodelovali študenti 2. stopnje 1. letnika industrijskega oblikovanja.

Kratki opisi razstavljenih del:

2073
kratek film
Avtorji: Tino Duralija, Jon Schwarzmann, Žiga Žalec, 2019/2020
Kratek film 2073 nas postavi v bližnjo prihodnost in odpira vprašanja globalnega segrevanja, migrantske problematike in množičnega nadzora. To so teme, s katerimi se pogosto srečujemo že danes, vendar se od njih vse preveč radi zatekamo v udobje konformizma. Če ne bomo spremenili svojega odnosa do sveta, nas čaka temačna prihodnost.

Jutrišnji spomini
videoinstalacija
Avtorji: Dea Beatovikj, Matevž Breznikar, Pami Prevolnik, 2019/2020
Jutrišnji spomini so prikaz tega, kakšno bi bilo naše življenje, če bi bila nadgradnja našega telesa nekaj običajnega. V videoizrezkih so predstavljeni različni načini, kako bi tehnologija vplivala na nas in naše okolje. Gledalec si posnetke ogleda v spremstvu možganov, kot ilustracija, da so ti sicer vedno prisotni, a je njihova navzočnost pogosto spregledana. Opazovalcu s projektom zastavljamo vprašanje: Kaj je človeško?

2020
prostorska instalacija
Avtorji: Deja Kofol, Martin Pevec, Valeska Rimele, 2019/2020
Bolj kot kadarkoli se soočamo z nujnostjo hitre in drastične spremembe načina življenja, s čimer bi preprečili okoljsko katastrofo. Sprašujemo se, ali je sploh mogoče spremeniti svet, ne da bi spremenili načela, ki jim kot družba sledimo. Ali lahko sprememba koncepta dela, lastnine, napredka z vzpostavitvijo ekološke zavesti na vseh ravneh delovanja družbe prispeva h kakovostnejšem bivanju vseh bitij? S spekulacijo smo skušali ilustrirati življenje leta 2020, ki bi nastopilo, če bi ta vodila ponotranjili že leta 1992 po konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru.

Kratki predstavitvi mentoric delavnice:

Dr. Michala Lipkova je diplomirala iz industrijskega oblikovanja na Tehniški univerzi v Bratislavi. Specializacijo je opravila na področju industrijskega in avtomobilskega oblikovanja na University of Sourthern Denmark, Škoda Auto, Plastic Omnium. Od leta 2009 je vodja nevladne organizacije, ki koordinira razstavni projekt Flowers for Slovakia. Kot raziskovalka je več let delovala na Fakulteti za arhitekturo v Bratislavi, kjer je prejela tudi doktorski naziv. Pri svojem delu se posveča raziskovanju izobraževanja v oblikovanju, odprtokodnemu oblikovanju in oblikovanju, ki v središče postavlja uporabnika. Trenutno je zaposlena kot docentka na Inštitutu za oblikovanje, ki deluje pri Slovak University of Technology Bratislava.

Dr. Barbara Predan je teoretičarka, predavateljica, soustanoviteljica in vodja sekcije za teorijo oblikovanja pri društvu Pekinpah. Je tudi soustanoviteljica ter direktorica (od leta 2014) znanstvenoraziskovalnega Inštituta za oblikovanje, kot tudi soustanoviteljica mednarodnega združenja za oblikovanje CODEC. Strokovna besedila ima objavljena v revijah, kot so Design Issues, Design Principles and Practices, Filozofski vestnik, Dialogi, ČKZ, Piranesi. Je (so)avtorica šestih knjig, urednica desetih knjig ter avtorica in kuratorka 20 razstav. Od leta 2009 predava predmeta Teorija in razvoj oblikovanja in Storitveno oblikovanje na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter redno predava na mednarodnih znanstvenih in strokovnih konferencah.

Sodelujoči študenti: Dea Beatovikj, Matevž Breznikar, Tino Duralija, Deja Kofol, Martin Pevec, Pami Prevolnik, Valeska Rimele, Jon Schwarzmann, Žiga Žalec

Produkcija: Avtomatik delovišče (vodja projekta Boštjan Bugarič)

Koproducenti:

100 dni samote ali kako ne postati influencer/ka

Foto © Emanuel Lipovec

Študentke in študentje predmeta Vizualne komunikacije, ki se izvaja v okviru študijskih programov druge stopnje Komuniciranje in mediji ter Kulturni študiji in antropologija, UP FHŠ so v Avtomatik Delovišču pripravili instalacijo fotografij, nastalih pod mentorstvom prof. dr. Ernesta Ženka.

Foto © Emanuel Lipovec

V sklopu dogodka 100 dni samote ali kako ne postati influencer/ka so študentke in študentje uprizorili prav posebno fotografsko pripoved, ki smo jo ustvarjali ves semester. Interaktivni dogodek obsega več kot 1600 fotografij iz številnih konceptualnih zbirk. Zbirko #vk201920 si lahko ogledate na Instagram povezavi.

Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec

JazzObala se pridružuje Avtomatik Delovišču

Poleg NORadia in KUD C3 se od februarja naprej Avtomatik Delovišču pridružuje JazzObala, glasbeno Izobraževanje namenjeno odraslim in najstnikom, ki želi javnosti predati svoje znanje o Jazz improvizaciji, harmoniji, teoriji, kompoziciji in aranžiranju jazz glasbe za različne zasedbe ter skupne igre v različnih jazzovskih zasedbah upoštevajoč tudi odrske prezence, nastopanja in vodenja zasedb.

Mentorji v glasbenem izobraževanju JazzObala so profesionalni jazz glasbeniki, ki so študije jazza končali, ali končujejo na konservatorijih in univerzah v tujini. So v konstantnem aktivnem glasbenem krogu, koncertirajo, vodijo zasedbe, komponirajo nove skladbe ter aranžirajo in prirejajo skladbe za različne jazzovske zasedbe. So v kontinuiranem izobraževanju na glasbenem področju, skoncentriranem osebnem razvoju, ter delajo na voditeljskih sposobnostih, veščinah z ljudmi, mentalnem razvoju, ter pedagoških sposobnostih.

Mentorji:
Sandi Štor (Trobenta/ pihala, trobila, teoretični predmeti, harmonija in ansambli) je svojo glasbeno pot pričel na nižji glasbeni šoli v Piranu pod mentorstvom Valterja Čondiča, nadaljeval na umetniški gimnaziji in maturiral iz instrumenta trobente pri profesorju in mentorju Mitji Bobiču. Šudij je nadaljeval na konservatoriju Prins Claus v Groningenu na Nizozemskem pri mentorju Kurt Weissu, kjer je igral s svetovnimi Jazz glasbeniki, kot so Michael Mossman, Robin Eubanks, Alex Sipiagin, Pjotr Wojtasik, Erik Alexander, Harold Mabern, Michael League, Gene Jackson, Wycliffe Gordon, Winard Harper, Philip Harper, Matthew Wilson, Joe Locke, Deborah Brown, JD Walter, Freddie Bryant, Adam Rapa, Marko Črnčec, Jure Pukl, Jim Rotondi, Don Braden, Adam Kolker, Mike LeDonne, Spike Wilner, Jonathan Kreisberg, Conrad Herwig. Sodeloval je s številnimi slovenskimi glasbeniki Rudi Bučar, Vlado Kreslin, Tulio Furlanič, Žiga Rustja, Tomi Purič, občasno igra tudi pri skupini Elvis Jackson in je član zasedbe WCKD Nation, ki se z avtorsko glasbo predstavlja v Sloveniji in Evropi ter umetniški vodja in dirigent skupine EN Big Band, aranžer, skladatelj in učitelj glasbe. Sodeluje z vrhunskimi slovenskimi glasbeniki in pevskimi zbori, sodeloval je tudi na delavnicah in koncertih v okviru Jazzinty in projektih Erazmus +. Pred kratkim je v intervjuju na koncertu WCKD Nation dobil vzdevek ‘Glasbeni Peteršilj – vsestranski glasbenik.

David Nik Lipovac (Bobni/ tolkala, ansambli) je po zaključeni koprski gimnaziji pričel z učenjem igranja bobnov pri Davidu Morganu. Po dveh letih se je odločil za nadaljevanje izobraževanja na tržaškem konzervatoriju na jazz oddelku pod mentorstvom profesorja Stefana Peretta. Aktivno nastopa z večžanrsko različnimi zasedbami kot so Pantaloons, Jakob Kobal, Žiga Rustja in Agatha trio, občasno sodeluje tudi z jazz zasedbo Just Friends. V Studiu za svobodni ples večkrat komponira in ob spremljavi kitarista Davida Kocmurja v živo ustvarja glasbeno podlago. Poleg muziciranja kurira tudi mesečne jam sessione v Centru Mladih Koper in sodeluje pri organizaciji festivalov Marezijazz in JEFF, na katerih tudi nastopa. Sodeloval in nastopal je tudi na delavnicah v okviru Jazzinty in Kreativne Jazz Klinike Velenje.

Luka Zavišič (Klavir/ Kitara, Bas, Jazz harmonija, ansambli) je leta 2004 obiskoval nižjo glasbeno šolo na Jesenicah, kjer se je začel učiti igrati klavir pod mentorstvom Sandija Vovka in Nine Prešiček. Leta 2014 je zaključil šolanje na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, program jazz klavirj pod mentorstvom Erika Marenče, Veljka Glodiča in Milana Stanisavljeviča. Leta 2015 je izdal svoj prvi album in bil na spletni strani Muzikobala izbran kot najperspektivnejši glasbenik leta. Od leta 2015 nadaljuje izobraževanje jazz klavirja in pedagogiko na glasbeni univerzi v Celovcu pod mentorstvom Roberta Bargada. Leta 2019 je posnel posvetilno skladbo za dirkaški simulator Gran Turismo, katera je bila v zahvalo objavljena na Twitterju ustvarjalca simulatorja in na svetovno znanemu forumu GTPlanet. Sodeloval je s slovenskimi zasedbami in izvajalci, kot so Luka Zavišič Trio, Jazzlessness, Pizza Connection, Etienne & Tempera Band, 3Big Band, AP Group, Tornado Band, LapSus Trio, Oto Pestner, Nuška Drašček, Darja Švajger, Eva Hren.

JEFFxperiment x ZVO.ČI.TI: Irena Z. Tomažin + Alessandra Eramo

Dve zvočni umetnici, vokalni raziskovalki, interpretki in improvizatorki, v enem Avtomatik Delovišču, v enem koncertnem dogodku, 30. januarja 2020 ob 20.00.

Irena Z. Tomažin

Nedvomno prava kombinacija za prvi koncert cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2020. Slišati glas, dih, trzljaj, vibracijo, tišino in se z intenzivno in subtilno energijo odzvati, reagirati nanje in jih poslati nazaj v dialogu med absorbcijo in odbojem. Irena Z. Tomažin in Alessandra Eramo bosta v odkrivanju različnih vokalnih in besedno komunikacijsko zložnih vzorcev iz grlenih globin eno uro polnili prostore naših ušesnih čutnic.

Alessandra Eramo

ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO je cikel elektrokustičnih performativnih zvočnih dogodkov, ki predstavljajo premierna dela in so plod sodelovanja slovenskega ter mednarodnega umetnika. Kurator projekta je Brane Zorman.


Irena Z. Tomažin, vokalistka, performerka in pedagoginja, večinoma deluje in ustvarja znotraj eksperimentalne improvizirane glasbe, v gibalno gledaliških predstavah ter poučuje svoje delavnice osredotočene na glas in gib pod imenom “moved by voice”. S svojim solo projektom iT in kot vokalistka je sodelovala na mnogih festivalih tako doma kot tudi v tujini. Njene kompozicije za glas in telo so bile izdane v knjigah Mathieu Copelanda Une exposition à être lue in Chorégraphier l’exposition ter uprizorjene v Ženevi, Parizu in Madridu. Doslej je ustvarila devet avtorskih vokalno-gibalnih predstav, v katerih raziskuje povezave med glasom, gesto, telesom, prostorom in zvočnostjo.

Alessandra Eramo (1982) je umetnica, ki deluje v Berlinu, in skladateljica, ki se izraža predvsem z glasom in hrupom. Svoje nastope gradi iz segmentov besedno-zvočnih skladb, v katere vključuje tudi video, risbe in site specifične instalacije in tako raziskuje akustična območja človeškega glasu. Med leti 2015 in 2018 je bila članica projekta Errant Bodies – Sound Art Space v Berlinu. Je učiteljica umetnosti in vodi interdisciplinarno delavnico z naslovom  “The Space between Voice and Gesture”.

Tokrat v Istri plete navezo s PiNO, JEFFxperimentom in Avtomatik Deloviščem.

Dogodek je BREZPLAČEN.

PRODUKCIJA: Cona Zavod za procesiranje sodobne umetnosti
KOPRODUKCIJA: Kulturno Izobraževalno Društvo Pina, Festival JEFF (Klub Študentov Občine Koper), Avtomatik Delovišče
FINANCERJI: Evropski sklad za regionalni razvoj, Ministrstvo za kulturo RS, MCRUK

Koper ni mrtev, ampak samo zaspan

Del ekipe Avtomatik delovišča: (z leve) Tina Cotič, Toni Bračanov (motor spletnega radia NOR) in Mateja Filipič Foto: Biljana Pavlović

Del ekipe Avtomatik delovišča (z leve) Tina Cotič, Toni Bračanov (motor spletnega radia NOR) in Mateja Filipič (Foto: Biljana Pavlović).

V pritličju Tomosovega bloka je novembra zaživelo tako imenovano Avtomatik delovišče. Že s prvo razstavo, poimenovano Koper: imaginarno, ki vključuje 32 diplomskih in magistrskih del na temo koprske arhitekture ter urbanizma, je skupina pokazala usmeritev in potencial njihovega delovanja piše Biljana Pavlović za Primorkse novice.

STANE BERNIK 1938-2019

Stane Bernik je bil izjemen človek, umetnostni zgodovinar, profesor, urednik in likovni kritik. Po nedokončanem študiju arhitekture, gradbeništva in geodezije pa se na Filozofski fakulteti vpisal na umetnostno zgodovino in sociologijo. Diplomiral je leta 1964, in sicer na temo urbanizma slovenskih obmorskih mest Koper, Piran in Izola. Za diplomsko delo je prejel univerzitetno študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1989 je končal še doktorski študij na temo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture. Prav Bernik je bil prvi, ki se je posvetil podrobnejšemu vrednotenju naselbinske krajine in mestnih jeder. Za mesta Koper, Izolo in Piran je ovrednotil likovne, funkcionalne in prostorske konstante. Njegove študije so spodbudile zaščito navidezno anonimnih četrti obalnih mest.

V spomin izjemnemu poznavalcu slovenske in primorske sodobne arhitekture v Avtomatik Delovišču.

V opusu lahko zaznamo dejstvo, da arhitekture ne moremo obravnavati ločeno od urbanizma, likovne umetnosti, oblikovanja in drugih umetniških zvrsti. Svoje strokovno delo je v veliki meri usmeril v arhitekturo 20. stoletja in postavil temelje za umestitev stavb druge polovice stoletja med registrirano dediščino. Konec 60. let je zasnoval načela dokumentiranja sodobne arhitekture in tekoče spremljal ustvarjanje Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Miloša Bonče, Stanka Kristla, Savina Severja in drugih arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo

Predstavitev monografije Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja v Mestni galeriji. Foto Tina Kosec

Tri desetletja je bil glavni in odgovorni urednik revije Sinteza, odločilno pa je vplival tudi na ustanovitev predhodnika današnjega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, takratnega Arhitekturnega muzeja, in s tem na ohranitev Plečnikove hiše in njenega dragocenega interjerja. Rezultat njegovih dolgoletnih prizadevanj je tudi likovna zbirka Ljubljanske banke, ki jo je kot svetovalec bančne uprave dolga leta pomagal dopolnjevati.

V Narodni galeriji so podelili Steletove nagrade in priznanja za izjemne dosezke na podrocju konzervatorstva in restavratorstva. Foto: Žiga Živulovič jr.

Ob podelitvi Steletove nagrade za življenjsko delo na področju ohranjanja in popularizacije kulturne dediščine leta 2016, so v utemeljitvi zapisali, da je postavil temelje več področjem dosedanjega strokovnega dela varstva kulturne dediščine. Referenčne primere slovenske arhitekture in oblikovanja dvajsetega stoletja, ki se jim ne bo mogel ogniti nihče izmed sodobnih in prihajajočih raziskovalcev in kritikov, je v veliki meri definiral ravno Stane Bernik.

Weltraum – oddaja o prostoru | Delati z 99% arhitekture

V četrtek, 28.11.2019 je ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu ponovno zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja prostorov.

Boštjan se je tokrat pogovarjal s Tiagom Mota Saraiva, ki je leta 2005 z Andreio Salavessa ustanovil Ateliermob z namenom oblikovanja novih oblik arhitekturnega projektiranja, predvsem raziskovanja konteksta socialne arhitekture in strateškega planiranja. V Lizboni sem se srečal s Tiagom, da bi mi razložil več o pomenu njihovega dela in kako nastaja socialna arhitektura znotraj njihove zadruge.

Skupnostna kuhinja v sodelovanju s Colectivo Warehouse (Foto © FG+SG)

Kaj je arhitekturna zadruga in zakaj tovrstna organizacija?

Na začetku, ob ustanovitvi, smo delovali kot običajno arhitekturno podjetje. Kasneje, med gradbeno krizo , pa smo začeli veliko sodelovati z različnimi skupnostmi. Ustanovili smo skupino »Working with the 99 %«, znotraj katere smo začeli z realizacijo različnih projektov za razvoj skupnosti, ki si ne more privoščiti arhitekta. Za pridobitev sredstev za tovrstne projekte smo začeli kandidirati na različne javne razpise in ker je ta vrsta projektov začela prevladovati , smo pisarno organizirali na drugačen način. Namesto konvencionalnega arhitekturnega projektiranja smo registrirali in odprli zadrugo, znotraj katere sodelujemo z različnimi deležniki znotraj nje. Zadruga in zadružništvo je tako postala naša skupna platforma za sodelovanje.

Obstaja organizacijski model; na kakšen način pokrijete proračun?

Na začetku smo delo dobivali s prijavami na javne natečaje, sedaj pa projekte prijavljamo na različne javne razpise. Pridobivanje dela na natečajih, ki jih ne zmagaš, lahko preprosto pozabiš. Projekt gre v smeti, ker ga ne moreš ponovno uporabiti. Zadružništvo nam v tem kontekstu omogoča prijavo projektov na različne razpise, saj se ideje lahko financirajo iz različnih virov. Gre za različne razpise na kulturnih, upravnih in varnostnih področij. Trenutno se v EU oblikuje potreba po projektih, ki spodbujajo varnost, zato naše ideje in koncepte oblikujemo za te razpise in vanje vključujemo lokalne skupnosti iz obravnavanih sosesk. Na začetku projekta se v določeni soseski najprej informiramo o osnovnih težavah kar med prebivalci z izvedbo različnih anket in pogovorov. Nato njihove odgovore primerjamo s potrebami in cilji različnih financiranj.

Amfiteater Prodac Sul (Foto © Valter Vinagre)

Kako izberete lokacije in skupnosti, s katerimi boste sodelovali?

Ne izberemo jih, ampak pridejo k nam. Tako je k nam prišla tudi predsednica sosedske skupnosti iz lizbonskega sluma. Za nas je slišala iz drugega projekta, ki smo ga izvajali in ker je želela sodelovanja, nas je kontaktirala. Naše delo temelji na reševanju težav v soseskah, kjer želimo udejaniti pričakovanja ljudi te soseske. Po drugi strani želimo ponovno vzpostaviti sodelovanje in povezavo med prebivalci ter državo, s čimer se problematika rešuje bolj celovito.

Kako v svoje projekte vključujete različne pobude in marginalne skupine?

Obstaja veliko situacij, ki jih z našim znanjem ni mogoče rešiti, na primer nasilja v družini. Zaradi tega imamo vzpostavljene različne partnerske mreže, ki se k projektu vključijo, ko se odprejo nove tematike. S projekti ne želimo tekmovati z drugimi pisarnami, temveč graditi sinergijo in sodelovanje. Zaradi transparentnost našega dela smo cilje in načine dela zapisali tudi na našem blogu. Upamo, da se bo našim projektom pridružilo veliko posameznikov in skupin.

Projekt “Načrti za protest” (Foto © Max Rosenheim)

Kako se preko vaših projektov izvaja participacija?

Veliko sodelujemo z marginalnimi skupnostmi. Govorim predvsem o romskih skupnostih, ki nimajo dostopov do stanovanja, otroci ne hodijo v šolo. Nahajajo se izven družbenih norm, zato lahko zapadejo tudi pod vplive drog. To je posledica, ne identiteta. Običajno nam uspe mešati različne kulture, kot naprimer pri organizaciji dogodka »Batucaderas«, kjer ženske različnih starosti med petjem spregovorijo o svojih težavah.

Zelo aktivni ste na spletu; je to način, kako ustvariti skupnost in razvijati nove načine komunikacije?

Po navadi ne uporabljamo arhitekturnih načinov komunikacije, ki so večinoma vizualnega tipa. Tematike, s katerimi se ukvarjamo, izpostavimo preko različnih prispevkov na spletu, od primerov reševanja pridobivanja sredstev za zadruge, do problematike stanovanj ipd. Veliko ljudi bi želeli pristopiti v zadrugo, vendar je še veliko reči, ki se jih moramo naučiti drug od drugega.

Bil si eden izmed arhitektov pri projektu načrtovanja protestov?

V času teh protestov je bila celotna država v popolnem kaosu. Kaj smo ugotovili po štirih letih teh nočnih mor? Kako ustvariti načrte za proteste, v smislu kako se ljudje gibljejo po mestu in kako se lahko povezujejo. Naučili smo se tudi to, da moramo začeti delovati bolj politično. Bolj intenzivno smo se povezali s političnimi strankami, da bi na ta način lahko v oblikovanje sosesk vključevali in izvrševali tudi potrebe ljudi. Politični sistem smo na nek način prisilili, da so se začele obravnavati tudi lokacije v mestu, ki so izven njihovega mentalnega dosega.

Kako ste projekt predstavili?

Prosili smo za sestanek v parlamentu, obenem pa prosili stanovanjsko komisijo za pomoč ter izvedli raziskavo v različnih soseskah. Ta je bila objavljena v knjigi skupaj z 12 drugimi arhitekturnimi skupinami ter predstavljena na Lizbonskem arhitekturnem trienalu. Politika je razumela, da imamo zemljevid problemov, zato so nas vključili v pomoč pri reševanju le teh. Najprej smo protestirali, da smo lahko tako našli svoj način dela.

Zaradi turistifikacije se bo vaša pisarna preselila iz središča Lizbone; kako ustvariti bolj trajnostni turizem?

Mislim, da je v Lizboni nemogoče razvijati še več vsebin za turiste, ker se med drugim preveč koncentrirajo na določena območja. Lizbona je evropskim državljanom enostavno dosegljivo in prijazno mesto, zato ima zelo veliko obiska. Menim, da bi morali obrniti perspektivo, da turisti postanejo del mesta, zato jim je potrebno predstaviti, kako živeti identiteto mesta.

Avtomatik Delovišče je odprto!

V pritličju Tomosovega bloka na Nazorjevem trgu 5 v Kopru je začelo delovati novo delovišče, ki ga upravljata Neodvisni obalni radio – NOR in KUD C3.

Otvoritev novega prostora, ki bo mesto napolnjeval z različnimi vsebinami na temo urbanističnega, arhtekturnega, krajinskega in vsebinskega razvoja mesta, se je začel z razstavo Koper: Imaginarno. Kuratorici Mateja Filipič in tina Cotič izpostavljata 32 zaključnih del diplomantov Fakultete za arhitekturo in Krajinsko arhitekturo med leti 1986 in 2019.

Kuratorici Mateja Filipič, Tina Cotič in Toni Bračanov iz Neodvisnega obalnega radia.

KOPER: IMAGINARNO

“Mesto Sofronija je sestavljeno iz dveh polovičnih mest. V eni polovici je veliko osmičasto dirkališče s strmimi grbami, vrtiljak z vencem sijočih verig, kolo z vrtljivimi kletakmi, zid smrti z motoristi, ki vozijo z glavo navzdol, cirkuška kupola z grozdom trapezov, ki visi na sredi. Druga polovica mesta je iz kamna in marmorja in betona, z banko, tovarnami, palačami, klavnico, šolo in vsem drugim. Ena polovica mesta je stalna, druga je začasna in ko je čas njenega postanka mimo, populijo njene žeblje, odvijejo vijake, jo razmontirajo in jo odpeljejo stran, da bi jo presadili na pusti del kakega drugega polovičnega mesta.” – Italo Calvino: Nevidna  mesta

Polovica mesta je dirkališče kapitala, druga polovica spodbuja komunikacijo;  katera je stalna in katera začasna? Zadnji celovit urbanistični načrt za Koper je bil pripravljen okrog leta 1960. Leta 2007 je mestna oblast vplivno območje ob izrazito ranljivem obroču mestnega jedra spremenila v teritorij novega mesta potrošnje.Tomosov delavski nebotičnik, ostanek začetka Mihevčevega načrtovanja, je politika prodala privatnemu investitorju leta 2019. Na ta način je celoviti razvoj grajenega okolja prepuščen posameznim interesom in brez pravega plana. 

Mestno dirkališče se mora zato razmontirati, pogledati moramo v obe smeri, nazaj in naprej in na ta način oblikovati podlago za celovit urbani razvoj. Od leta 1986 se v knjižnicah Fakultete za arhitekturo in Biotehniške fakultete – Oddelka za krajinsko arhitekturo nalagajo zaključna dela študentov, ki so za svojo nalogo izbrali urejanje arhitekture, urbanizma in krajine mesta Koper. Iz nabora 41 nalog se izpostavlja 32 zaključnih del, ki pomenijo retrospektivno analizo urbanega koprskega prostora prihodnosti. Vsaka posamezna naloga rešuje realistično lokacijo in se neobremenjeno vklaplja v ideal(istično)no podobo mesta. Projekt Koper Imaginarno iz preteklosti gleda v prihodnost in relativno ideal(istič)ne predloge prostorskih problemov povezuje v nove točke prihodnost.

Kuratorici: Tina Cotič, Mateja Filipič, Oblikovanje: Mateja Filipič

Zaključna dela za razstavo so prispevali: Jasmina Bolčič, Boštjan Bugarič, Simon Burić, Ivan Cifrek, Sara Čok, Zdenko Ereš , Mateja Filipič, Veronika Fojkar, Marjetka Garzarolli, Janez Grošelj, Tabita Jerant, Anja Kozlan, Domen Lovrec, Nataša Lovrečič, Marko Mahnič, Saša Malenšek, Andrej Mlakar, Manca Plazar Mlakar, Andraž Seifert, Katarina Srnovršnik, Sonja Stančič, Katja Starc, Erik Stojanovič Kocjančič, Jure Šuštar, Marko Tul, Aleksi Vičič, Nina Vidič Ivančič, Blaž Završnik, Jasmina Krstanović Pahič

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo , Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo

Prosti čas nekoč

Študentski svet Univerze na Primorskem, Pedagoške fakultete in Center dnevnih aktivnosti za starejše občane MOK vabita na večgeneracijski ogled dokumentarnega filma Prosti čas nekoč. Po pogovoru, ki ga bo vodil Lovrenc Habe z UP PEF – Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, bo sledil pogovor in obujanje spominov na prosti čas v Kopru.

Lovrenc Habe | Foto © Tina Cotič
Foto © Tina Cotič


Temo dokumentarnega filma razkriva že naslov: Prosti čas nekoč. V njem so mladi, ki prihajajo vsako leto v Zadlog iz cele Slovenije, odkrivali zgodbe, ki jih v sebi nosi osem starejših občanov, prebivalcev Črnega Vrha nad Idrijo in okoliških krajev. Dotaknejo se prostega časa v letih pred in po drugi svetovni vojni, praznovanj, spominov na šolska leta in osvajanja življenjskega partnerja. Film je obogaten s številnimi starejšimi fotografijami, dodani pa so tudi igrani elementi igralcev. Film je ustvarila skupina študentov z Univerze na Primorskem in Univerze v Ljubljani.

V pogovoru so sodelovali: Ana Rupnik, Ljudmila Čuk – Medvedova Milka, Damjan Lampe, Sonja Habe, Marija Čuk, Pavla Rudolf, Karolina Kavčič in Tončka Tratnik.

Avtomatik Delovišče, Nazorjev trg 5, Koper ob 17:30

Igrali so: Miha Štilec, Štefan Habe, Anja Stare, Andraž Corn, Beta Habe, Urban Podgrajšek, Jordana Habe, Srečko Habe
Režija in produkcija: Lovrenc Habe
Vprašanja in besedilo: Katarina Rudolf Kavčič
Montaža: Urban Podgrajšek, Robert Osolnik
Snemanje: Andraž Corn, Lovrenc Habe, Robert Osolnik, Urban Podgrajšek, Nika Čepin
Priprava plakatov: Nika Čepin
Bral: Matej Sukič
Produkcija: Lovrenc Habe, TV Zadlog, KUD Sloga Črni Vrh
Zadlog, 2019
Foto: Arhiv TV Zadlog