JEFFxperiment x ZVO.ČI.TI: Irena Z. Tomažin + Alessandra Eramo

Dve zvočni umetnici, vokalni raziskovalki, interpretki in improvizatorki, v enem Avtomatik Delovišču, v enem koncertnem dogodku, 30. januarja 2020 ob 20.00.

Irena Z. Tomažin

Nedvomno prava kombinacija za prvi koncert cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2020. Slišati glas, dih, trzljaj, vibracijo, tišino in se z intenzivno in subtilno energijo odzvati, reagirati nanje in jih poslati nazaj v dialogu med absorbcijo in odbojem. Irena Z. Tomažin in Alessandra Eramo bosta v odkrivanju različnih vokalnih in besedno komunikacijsko zložnih vzorcev iz grlenih globin eno uro polnili prostore naših ušesnih čutnic.

Alessandra Eramo

ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO je cikel elektrokustičnih performativnih zvočnih dogodkov, ki predstavljajo premierna dela in so plod sodelovanja slovenskega ter mednarodnega umetnika. Kurator projekta je Brane Zorman.


Irena Z. Tomažin, vokalistka, performerka in pedagoginja, večinoma deluje in ustvarja znotraj eksperimentalne improvizirane glasbe, v gibalno gledaliških predstavah ter poučuje svoje delavnice osredotočene na glas in gib pod imenom “moved by voice”. S svojim solo projektom iT in kot vokalistka je sodelovala na mnogih festivalih tako doma kot tudi v tujini. Njene kompozicije za glas in telo so bile izdane v knjigah Mathieu Copelanda Une exposition à être lue in Chorégraphier l’exposition ter uprizorjene v Ženevi, Parizu in Madridu. Doslej je ustvarila devet avtorskih vokalno-gibalnih predstav, v katerih raziskuje povezave med glasom, gesto, telesom, prostorom in zvočnostjo.

Alessandra Eramo (1982) je umetnica, ki deluje v Berlinu, in skladateljica, ki se izraža predvsem z glasom in hrupom. Svoje nastope gradi iz segmentov besedno-zvočnih skladb, v katere vključuje tudi video, risbe in site specifične instalacije in tako raziskuje akustična območja človeškega glasu. Med leti 2015 in 2018 je bila članica projekta Errant Bodies – Sound Art Space v Berlinu. Je učiteljica umetnosti in vodi interdisciplinarno delavnico z naslovom  “The Space between Voice and Gesture”.

Tokrat v Istri plete navezo s PiNO, JEFFxperimentom in Avtomatik Deloviščem.

Dogodek je BREZPLAČEN.

PRODUKCIJA: Cona Zavod za procesiranje sodobne umetnosti
KOPRODUKCIJA: Kulturno Izobraževalno Društvo Pina, Festival JEFF (Klub Študentov Občine Koper), Avtomatik Delovišče
FINANCERJI: Evropski sklad za regionalni razvoj, Ministrstvo za kulturo RS, MCRUK

Koper ni mrtev, ampak samo zaspan

Del ekipe Avtomatik delovišča: (z leve) Tina Cotič, Toni Bračanov (motor spletnega radia NOR) in Mateja Filipič Foto: Biljana Pavlović

Del ekipe Avtomatik delovišča (z leve) Tina Cotič, Toni Bračanov (motor spletnega radia NOR) in Mateja Filipič (Foto: Biljana Pavlović).

V pritličju Tomosovega bloka je novembra zaživelo tako imenovano Avtomatik delovišče. Že s prvo razstavo, poimenovano Koper: imaginarno, ki vključuje 32 diplomskih in magistrskih del na temo koprske arhitekture ter urbanizma, je skupina pokazala usmeritev in potencial njihovega delovanja piše Biljana Pavlović za Primorkse novice.

STANE BERNIK 1938-2019

Stane Bernik je bil izjemen človek, umetnostni zgodovinar, profesor, urednik in likovni kritik. Po nedokončanem študiju arhitekture, gradbeništva in geodezije pa se na Filozofski fakulteti vpisal na umetnostno zgodovino in sociologijo. Diplomiral je leta 1964, in sicer na temo urbanizma slovenskih obmorskih mest Koper, Piran in Izola. Za diplomsko delo je prejel univerzitetno študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1989 je končal še doktorski študij na temo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture. Prav Bernik je bil prvi, ki se je posvetil podrobnejšemu vrednotenju naselbinske krajine in mestnih jeder. Za mesta Koper, Izolo in Piran je ovrednotil likovne, funkcionalne in prostorske konstante. Njegove študije so spodbudile zaščito navidezno anonimnih četrti obalnih mest.

V spomin izjemnemu poznavalcu slovenske in primorske sodobne arhitekture v Avtomatik Delovišču.

V opusu lahko zaznamo dejstvo, da arhitekture ne moremo obravnavati ločeno od urbanizma, likovne umetnosti, oblikovanja in drugih umetniških zvrsti. Svoje strokovno delo je v veliki meri usmeril v arhitekturo 20. stoletja in postavil temelje za umestitev stavb druge polovice stoletja med registrirano dediščino. Konec 60. let je zasnoval načela dokumentiranja sodobne arhitekture in tekoče spremljal ustvarjanje Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Miloša Bonče, Stanka Kristla, Savina Severja in drugih arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo

Predstavitev monografije Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja v Mestni galeriji. Foto Tina Kosec

Tri desetletja je bil glavni in odgovorni urednik revije Sinteza, odločilno pa je vplival tudi na ustanovitev predhodnika današnjega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, takratnega Arhitekturnega muzeja, in s tem na ohranitev Plečnikove hiše in njenega dragocenega interjerja. Rezultat njegovih dolgoletnih prizadevanj je tudi likovna zbirka Ljubljanske banke, ki jo je kot svetovalec bančne uprave dolga leta pomagal dopolnjevati.

V Narodni galeriji so podelili Steletove nagrade in priznanja za izjemne dosezke na podrocju konzervatorstva in restavratorstva. Foto: Žiga Živulovič jr.

Ob podelitvi Steletove nagrade za življenjsko delo na področju ohranjanja in popularizacije kulturne dediščine leta 2016, so v utemeljitvi zapisali, da je postavil temelje več področjem dosedanjega strokovnega dela varstva kulturne dediščine. Referenčne primere slovenske arhitekture in oblikovanja dvajsetega stoletja, ki se jim ne bo mogel ogniti nihče izmed sodobnih in prihajajočih raziskovalcev in kritikov, je v veliki meri definiral ravno Stane Bernik.

Weltraum – oddaja o prostoru | Delati z 99% arhitekture

V četrtek, 28.11.2019 je ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu ponovno zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja prostorov.

Boštjan se je tokrat pogovarjal s Tiagom Mota Saraiva, ki je leta 2005 z Andreio Salavessa ustanovil Ateliermob z namenom oblikovanja novih oblik arhitekturnega projektiranja, predvsem raziskovanja konteksta socialne arhitekture in strateškega planiranja. V Lizboni sem se srečal s Tiagom, da bi mi razložil več o pomenu njihovega dela in kako nastaja socialna arhitektura znotraj njihove zadruge.

Skupnostna kuhinja v sodelovanju s Colectivo Warehouse (Foto © FG+SG)

Kaj je arhitekturna zadruga in zakaj tovrstna organizacija?

Na začetku, ob ustanovitvi, smo delovali kot običajno arhitekturno podjetje. Kasneje, med gradbeno krizo , pa smo začeli veliko sodelovati z različnimi skupnostmi. Ustanovili smo skupino »Working with the 99 %«, znotraj katere smo začeli z realizacijo različnih projektov za razvoj skupnosti, ki si ne more privoščiti arhitekta. Za pridobitev sredstev za tovrstne projekte smo začeli kandidirati na različne javne razpise in ker je ta vrsta projektov začela prevladovati , smo pisarno organizirali na drugačen način. Namesto konvencionalnega arhitekturnega projektiranja smo registrirali in odprli zadrugo, znotraj katere sodelujemo z različnimi deležniki znotraj nje. Zadruga in zadružništvo je tako postala naša skupna platforma za sodelovanje.

Obstaja organizacijski model; na kakšen način pokrijete proračun?

Na začetku smo delo dobivali s prijavami na javne natečaje, sedaj pa projekte prijavljamo na različne javne razpise. Pridobivanje dela na natečajih, ki jih ne zmagaš, lahko preprosto pozabiš. Projekt gre v smeti, ker ga ne moreš ponovno uporabiti. Zadružništvo nam v tem kontekstu omogoča prijavo projektov na različne razpise, saj se ideje lahko financirajo iz različnih virov. Gre za različne razpise na kulturnih, upravnih in varnostnih področij. Trenutno se v EU oblikuje potreba po projektih, ki spodbujajo varnost, zato naše ideje in koncepte oblikujemo za te razpise in vanje vključujemo lokalne skupnosti iz obravnavanih sosesk. Na začetku projekta se v določeni soseski najprej informiramo o osnovnih težavah kar med prebivalci z izvedbo različnih anket in pogovorov. Nato njihove odgovore primerjamo s potrebami in cilji različnih financiranj.

Amfiteater Prodac Sul (Foto © Valter Vinagre)

Kako izberete lokacije in skupnosti, s katerimi boste sodelovali?

Ne izberemo jih, ampak pridejo k nam. Tako je k nam prišla tudi predsednica sosedske skupnosti iz lizbonskega sluma. Za nas je slišala iz drugega projekta, ki smo ga izvajali in ker je želela sodelovanja, nas je kontaktirala. Naše delo temelji na reševanju težav v soseskah, kjer želimo udejaniti pričakovanja ljudi te soseske. Po drugi strani želimo ponovno vzpostaviti sodelovanje in povezavo med prebivalci ter državo, s čimer se problematika rešuje bolj celovito.

Kako v svoje projekte vključujete različne pobude in marginalne skupine?

Obstaja veliko situacij, ki jih z našim znanjem ni mogoče rešiti, na primer nasilja v družini. Zaradi tega imamo vzpostavljene različne partnerske mreže, ki se k projektu vključijo, ko se odprejo nove tematike. S projekti ne želimo tekmovati z drugimi pisarnami, temveč graditi sinergijo in sodelovanje. Zaradi transparentnost našega dela smo cilje in načine dela zapisali tudi na našem blogu. Upamo, da se bo našim projektom pridružilo veliko posameznikov in skupin.

Projekt “Načrti za protest” (Foto © Max Rosenheim)

Kako se preko vaših projektov izvaja participacija?

Veliko sodelujemo z marginalnimi skupnostmi. Govorim predvsem o romskih skupnostih, ki nimajo dostopov do stanovanja, otroci ne hodijo v šolo. Nahajajo se izven družbenih norm, zato lahko zapadejo tudi pod vplive drog. To je posledica, ne identiteta. Običajno nam uspe mešati različne kulture, kot naprimer pri organizaciji dogodka »Batucaderas«, kjer ženske različnih starosti med petjem spregovorijo o svojih težavah.

Zelo aktivni ste na spletu; je to način, kako ustvariti skupnost in razvijati nove načine komunikacije?

Po navadi ne uporabljamo arhitekturnih načinov komunikacije, ki so večinoma vizualnega tipa. Tematike, s katerimi se ukvarjamo, izpostavimo preko različnih prispevkov na spletu, od primerov reševanja pridobivanja sredstev za zadruge, do problematike stanovanj ipd. Veliko ljudi bi želeli pristopiti v zadrugo, vendar je še veliko reči, ki se jih moramo naučiti drug od drugega.

Bil si eden izmed arhitektov pri projektu načrtovanja protestov?

V času teh protestov je bila celotna država v popolnem kaosu. Kaj smo ugotovili po štirih letih teh nočnih mor? Kako ustvariti načrte za proteste, v smislu kako se ljudje gibljejo po mestu in kako se lahko povezujejo. Naučili smo se tudi to, da moramo začeti delovati bolj politično. Bolj intenzivno smo se povezali s političnimi strankami, da bi na ta način lahko v oblikovanje sosesk vključevali in izvrševali tudi potrebe ljudi. Politični sistem smo na nek način prisilili, da so se začele obravnavati tudi lokacije v mestu, ki so izven njihovega mentalnega dosega.

Kako ste projekt predstavili?

Prosili smo za sestanek v parlamentu, obenem pa prosili stanovanjsko komisijo za pomoč ter izvedli raziskavo v različnih soseskah. Ta je bila objavljena v knjigi skupaj z 12 drugimi arhitekturnimi skupinami ter predstavljena na Lizbonskem arhitekturnem trienalu. Politika je razumela, da imamo zemljevid problemov, zato so nas vključili v pomoč pri reševanju le teh. Najprej smo protestirali, da smo lahko tako našli svoj način dela.

Zaradi turistifikacije se bo vaša pisarna preselila iz središča Lizbone; kako ustvariti bolj trajnostni turizem?

Mislim, da je v Lizboni nemogoče razvijati še več vsebin za turiste, ker se med drugim preveč koncentrirajo na določena območja. Lizbona je evropskim državljanom enostavno dosegljivo in prijazno mesto, zato ima zelo veliko obiska. Menim, da bi morali obrniti perspektivo, da turisti postanejo del mesta, zato jim je potrebno predstaviti, kako živeti identiteto mesta.

Avtomatik Delovišče je odprto!

V pritličju Tomosovega bloka na Nazorjevem trgu 5 v Kopru je začelo delovati novo delovišče, ki ga upravljata Neodvisni obalni radio – NOR in KUD C3.

Otvoritev novega prostora, ki bo mesto napolnjeval z različnimi vsebinami na temo urbanističnega, arhtekturnega, krajinskega in vsebinskega razvoja mesta, se je začel z razstavo Koper: Imaginarno. Kuratorici Mateja Filipič in tina Cotič izpostavljata 32 zaključnih del diplomantov Fakultete za arhitekturo in Krajinsko arhitekturo med leti 1986 in 2019.

Kuratorici Mateja Filipič, Tina Cotič in Toni Bračanov iz Neodvisnega obalnega radia.

KOPER: IMAGINARNO

“Mesto Sofronija je sestavljeno iz dveh polovičnih mest. V eni polovici je veliko osmičasto dirkališče s strmimi grbami, vrtiljak z vencem sijočih verig, kolo z vrtljivimi kletakmi, zid smrti z motoristi, ki vozijo z glavo navzdol, cirkuška kupola z grozdom trapezov, ki visi na sredi. Druga polovica mesta je iz kamna in marmorja in betona, z banko, tovarnami, palačami, klavnico, šolo in vsem drugim. Ena polovica mesta je stalna, druga je začasna in ko je čas njenega postanka mimo, populijo njene žeblje, odvijejo vijake, jo razmontirajo in jo odpeljejo stran, da bi jo presadili na pusti del kakega drugega polovičnega mesta.” – Italo Calvino: Nevidna  mesta

Polovica mesta je dirkališče kapitala, druga polovica spodbuja komunikacijo;  katera je stalna in katera začasna? Zadnji celovit urbanistični načrt za Koper je bil pripravljen okrog leta 1960. Leta 2007 je mestna oblast vplivno območje ob izrazito ranljivem obroču mestnega jedra spremenila v teritorij novega mesta potrošnje.Tomosov delavski nebotičnik, ostanek začetka Mihevčevega načrtovanja, je politika prodala privatnemu investitorju leta 2019. Na ta način je celoviti razvoj grajenega okolja prepuščen posameznim interesom in brez pravega plana. 

Mestno dirkališče se mora zato razmontirati, pogledati moramo v obe smeri, nazaj in naprej in na ta način oblikovati podlago za celovit urbani razvoj. Od leta 1986 se v knjižnicah Fakultete za arhitekturo in Biotehniške fakultete – Oddelka za krajinsko arhitekturo nalagajo zaključna dela študentov, ki so za svojo nalogo izbrali urejanje arhitekture, urbanizma in krajine mesta Koper. Iz nabora 41 nalog se izpostavlja 32 zaključnih del, ki pomenijo retrospektivno analizo urbanega koprskega prostora prihodnosti. Vsaka posamezna naloga rešuje realistično lokacijo in se neobremenjeno vklaplja v ideal(istično)no podobo mesta. Projekt Koper Imaginarno iz preteklosti gleda v prihodnost in relativno ideal(istič)ne predloge prostorskih problemov povezuje v nove točke prihodnost.

Kuratorici: Tina Cotič, Mateja Filipič, Oblikovanje: Mateja Filipič

Zaključna dela za razstavo so prispevali: Jasmina Bolčič, Boštjan Bugarič, Simon Burić, Ivan Cifrek, Sara Čok, Zdenko Ereš , Mateja Filipič, Veronika Fojkar, Marjetka Garzarolli, Janez Grošelj, Tabita Jerant, Anja Kozlan, Domen Lovrec, Nataša Lovrečič, Marko Mahnič, Saša Malenšek, Andrej Mlakar, Manca Plazar Mlakar, Andraž Seifert, Katarina Srnovršnik, Sonja Stančič, Katja Starc, Erik Stojanovič Kocjančič, Jure Šuštar, Marko Tul, Aleksi Vičič, Nina Vidič Ivančič, Blaž Završnik, Jasmina Krstanović Pahič

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo , Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo

Prosti čas nekoč

Študentski svet Univerze na Primorskem, Pedagoške fakultete in Center dnevnih aktivnosti za starejše občane MOK vabita na večgeneracijski ogled dokumentarnega filma Prosti čas nekoč. Po pogovoru, ki ga bo vodil Lovrenc Habe z UP PEF – Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, bo sledil pogovor in obujanje spominov na prosti čas v Kopru.

Lovrenc Habe | Foto © Tina Cotič
Foto © Tina Cotič


Temo dokumentarnega filma razkriva že naslov: Prosti čas nekoč. V njem so mladi, ki prihajajo vsako leto v Zadlog iz cele Slovenije, odkrivali zgodbe, ki jih v sebi nosi osem starejših občanov, prebivalcev Črnega Vrha nad Idrijo in okoliških krajev. Dotaknejo se prostega časa v letih pred in po drugi svetovni vojni, praznovanj, spominov na šolska leta in osvajanja življenjskega partnerja. Film je obogaten s številnimi starejšimi fotografijami, dodani pa so tudi igrani elementi igralcev. Film je ustvarila skupina študentov z Univerze na Primorskem in Univerze v Ljubljani.

V pogovoru so sodelovali: Ana Rupnik, Ljudmila Čuk – Medvedova Milka, Damjan Lampe, Sonja Habe, Marija Čuk, Pavla Rudolf, Karolina Kavčič in Tončka Tratnik.

Avtomatik Delovišče, Nazorjev trg 5, Koper ob 17:30

Igrali so: Miha Štilec, Štefan Habe, Anja Stare, Andraž Corn, Beta Habe, Urban Podgrajšek, Jordana Habe, Srečko Habe
Režija in produkcija: Lovrenc Habe
Vprašanja in besedilo: Katarina Rudolf Kavčič
Montaža: Urban Podgrajšek, Robert Osolnik
Snemanje: Andraž Corn, Lovrenc Habe, Robert Osolnik, Urban Podgrajšek, Nika Čepin
Priprava plakatov: Nika Čepin
Bral: Matej Sukič
Produkcija: Lovrenc Habe, TV Zadlog, KUD Sloga Črni Vrh
Zadlog, 2019
Foto: Arhiv TV Zadlog

Weltraum – oddaja o prostoru | Istanbulski sprehodi

Ta četrtek, 31.10.2019 bo ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu prvic zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja različnih prostorov.

Boštjan Bugarič se je tokrat pogovarjal z Nazlı Tümerdem o njenem fantastičnem in pogumnem hodnem projektu Istanbul Walkabouts

© Nazlı Tümerdem

Istanbulski sprehodi so del raziskovalnega projekta arhitekteke Nazlı Tümerdem, ki z etnografskimi in umetniškimi metodologijami kritično preverja kako različne investicije vplivajo na spremembe pokrajin severnega Istanbula. Projek je začela z namenom oblikovanja zavesti kakšne so lahko ekološke posledice neoliberalnih procesov urbanizacije v istanbulskih regijah. V Berlinu sem se imel priložnost pridružiti sprehodu, ki ga je Nazlı organizirala s Hülyo Ertaş v okviru raziskovalne delavnice za kritično geografijo. Sprehod me ni pustil malodušnega, zato sem Nazlı povprašal malo več njenem projektu.

© Nazlı Tümerdem

Po sprehodu v Berlinu sem opazili, da se metodologija iz Istanbula zlahka uporabi tudi na primerih drugih mest. Kaj so pravzaprav istanbulski sprehodi?

Na kratko bom predstavila trenutni istanbulski kontekst povezan z državnimi gradbenimi investicijami, da bo jasno kako se je ideja o istanbulskih sprehodih razvila. V zadnjem desetletju je v Istanbulu prišlo do obsežnih preobrazb. Neoliberalni procesi urbanizacije so neposredno usmerjeni na severni Istanbul, kjer se nahajajo gozdovi, naravna območja, vodni bazeni, kmetijska območja, nekdanje vojaške cone itd. Južni del Istanbula je že urbaniziran, industrializiran in precej naseljen, zato je umestitev mega projektov na južni del nemogoče, saj bi bilo to predrago. Severni Istanbul je sorazmerno oddaljen od urbanih središč, zato ostaja zakrit pred pogledi široke javnosti, območje je tabula rasa, kjer je mogoče graditi karkoli. Ukvarjajoč se s primerom Istanbula, sem za predstavitev teh procesov želela preseči običajen način opazovanja urbaniziranih območij preko zemljevidov, satelitskih posnetkov, fotografij in risb. Zategadelj sem neurbanizirana območja začela obiskovati, da bi iz prve roke doživela posledice preobrazb.

Želeli ste torej pridobiti neposredno izkušnjo kaj se dogaja na ozemlju?

Tako je, zato sem tudi začela istanbulske sprehode, ki so bili na začetku nekakšne odprave v neznana območja. Ti kratki obiski so mi omogočili, da sem se soočila z ozemlji in situacijami, ki jih predhodno nisem poznala. Prvi obiski severnih ozemelj so bili osredotočeni na območje avtoceste Severna Marmara, ki bistveno krši generalni urbanistični plan iz leta 2009. Avtocesta je zgrajena na naravnih zaščitenih območjih severnega Istanbula in potekajoč čez severne gozdove negativno vpliva na vodne rezerve, rastlinstvo in živalstvo ter s tem na obstoječi ekosistem. Poleg tega je postala  hrbtenica za vse druge mega projekte, kot sta naprimer novo letališče in instanbulski kanal. Izhajajoč iz tega prihodnosti Istanbula in njegovega širšega območja pretijo možnosti velikih ekoloških katastrof.

Kdo gradi, kdo je investitor tovrstnih projektov?

Mednarodnih vlagateljev je vse več, vendar je glavni pobudnik projektov država. Zato so projekti tudi neposredno povezani s trenutno politično ekonomijo. Gre za tipičen primer, ko se infrastrukturni projekt z velikim obsegom izvaja prek pristopov od zgoraj navzdol, ne glede na mnenja strokovnjakov, prebivalcev itd.

Ste zato začeli s sprehodi po teh območjih?

Da. Začela sem s kratkimi izleti, sprva dve ali tri ure hoje. Nato so se ti podaljšali v celodnevne sprehode. Informacije o sprehodih so se širile od ust do ust. Od lanskega junija pa sem te sprehode začela objavljati kot dogodke na Facebooku, da se mi lahko brezplačno pridruži kdorkoli. S tem se pridružijo tudi ljudje, ki jih ne zanimajo urbane transformacije in nimajo aktivističnega pristopa kot jaz. To je bistveno za moj namen, saj želim med hojo z različnimi ljudmi analizirati, raziskovati in povezovati dve naselji, ki se nahajata ob avtocesti. Pomembno je vodenje evidence o trenutnem stanju, kar nam bo koristilo ob primerjavi s tem, kako se bo območje v prihodnosti spremenilo. S sprehodom po pokrajini ustvarjamo nekakšen arhiv.

Verjetno ste prehodili veliko kilometrov? Koliko ur ste porabili za sprehode in koliko ljudi se je pridružilo tem sprehodom?

Organizirala sem več kot trideset sprehodov, kar bi bilo približno 500 km prehojene poti. Trajanje vsakega sprehoda se spreminja, povprečje znaša približno 5 ur. Hodila sem z enim spremljevalcem ali  pa z več sto ljudmi, kot na primer 250 študenti arhitekture, krajinske arhitekture in urbanega oblikovanja. Sprehodi imajo različne značaje, nekateri so kurirani, ker pot zaradi ponavljanja sprehodov že poznam. Drugi so bolj raziskovalne narave, kar pomeni, da hodimo po neprehojenih poteh in takrat je skupina primorana ustvari novo skupno pot. Običajno imam vnaprej definirano pot, ker pa je iz zemljevida ali satelitskih posnetkov težko pot natančno določiti, se včasih območje, ki se na zemljevidu zdi prehodno, izkaže kot neprehodno zaradi problemov z lastništvom, zaraslosti z rastlinjem, avtoceste, kamnoloma itd. Poti se spreminjajo tudi glede na to, s čim se med sprehodom srečujemo.

Kaj vam sprehod pomeni? Ali gre za drugačno zaznavanje pokrajine?

Avtocesta skrajša zaznavanje pokrajine, saj jo razreže in preskoči geografske elemente kot so doline, hribi, potoki, vasi, polja, gozdovi, jezera. Ideja sprehoda je nasprotna. Brez krajšanja po različnih bližnjicah je hitrost potovanja počasnejša, zato je tudi doživljanje pokrajine lahko veliko bolj performativno. Z avtomobilom traja izkušnja doživljanja pokrajine manj kot uro, s hojo pa veliko več. S tem, ko se resnično upočasniš, imaš lahko neposreden odnos s pokrajino.

Kako dokumentirate svoje sprehode?

S tem kako dokumentirati in preslikati sprehode se še vedno ukvarjam in razvijam različne načine v kombinaciji s fotografijo in videom. Ponavadi sprehode dokumentiram z GoProjem, ki ga imam pripetega na telo. Po vsakem sprehodu ustvarim videoposnetek in ga objavim na YouTube. Veliko delam tudi na kolažih, dioramah, ki z eno sliko razložijo zgodbo celotnega sprehoda. Dokumentirana imam tudi srečanja s prebivalci, ki iz prve roke povedo kako avtocesta vpliva na območje in kaj pomeni mega infrastrukturni projekt za njihovo življenje. Svoje del širim po družbenih omrežjih, da bi tako seznanila čimvečje občinstvo.

Kaj se dogaja med udeleženci sprehodov?

V skupini ljudi se med osem urnim sprehodom lahko ustvari izjemno intimen odnos. Včasih lahko sprehod postane avantura, ker moramo poiskati prave poti, se skupaj odločiti v katero smer nadaljevati. Tovrstne »odprave v bližino« predstavljajo sprehodi, kjer skupaj raziskujemo neznana območja v zaledju mesta. Ponavadi se med sprehodi spletejo različni odnosi, ki so podlaga za pogovore. To je moj poglavitni cilj projekta, ker bi rada ustvarila platformo za kritično razpravo. S prijatelji si večinoma delimo podobno mnenje o neoliberalnih procesih, ki preoblikujejo mesto, na sprehodih pa lahko srečam ljudi, ki jih v vsakodnevnem življenju ne bi srečala. To se je posebej izpostavilo ob objavi najav in dogodkov preko socialnih medijev, saj se mi pridružijo upokojenci, osnovnošolski učitelji, inženirji, ki na prostor in projekte ne delijo istih pogledov kot jaz. Zato tovrstna srečanja ustvarjajo produktivne možnosti za nove razprave in izmenjave mnenj. Včasih se na sprehodih zgodijo nenačrtovana srečanja z domačini; s pastirjem, čebelarjem ali ljudmi iz vasi je njuno komunicirati. Postanejo udeleženci sprehoda, ker z njimi ugotovimo, kako gradnja avtoceste vpliva in spreminja njihovo življenje.

Kaj pa strokovnjaki, ki so oblikovali generalni urbanistični plan; so se pridružili sprehodu?

Povabila sem ljudi iz različnih lokalnih občin, vendar se do zdaj še nihče ni pridružil.

Ustvarili ste stalno mrežo; kako je voditi takšno skupino ljudi?

To je običajno odvisno od množice in tudi od števila udeležencev. Skupini desetih ljudi lahko deluje resnično uspešno, saj se lahko vsi medsebojno spoznajo. V večjih skupinah, naprimer 30 ljudi, se ponavadi ustvarjajo manjše skupine, ki med seboj ne sodelujejo. Odvisno je tudi od tega kdo pride na sprehod in kaj od njega pričakuje.

Pred kratkim ste organizirali sprehod v Berlinu. Kakšna je vaša ideja sprehodov v prihodnosti?

S svojimi kritičnimi sprehodi poskušam raziskovati transformacije v pokrajinah. Z 10–20 km dolgimi sprehodi tako lažje razumem in opazim trenutne transformacije, obstoječe odnose in procese urbanizacije v različnih mestih. V Istanbulu raziskujem neurbana območja mesta, ki so pod vplivom neoliberalnih procesov urbanizacije. Glede na to, da je danes celoten planet pod vplivom urbanizacije, je definicija kaj je urbano precej vprašljiva. Sprehod po Berlinu je bil del raziskovalne delavnice za kritično geografijo, zato smo bili časovno omejeni. Na sprehodu se nismo osredotočali na neurbanost, temveč smo se fokusirali na metodologijo, z idejo, da gremo iz učilnice in med hojo komuniciramo z ljudmi. Šlo je za dejanje hoje, ki lahko sproža različne pogovore, da smo komunicirali preko hoje po terenu. V svoji podoktorski raziskavi bom razvijala uporabo hoje kot mobilne metodologije, ki jo bom aplicirala tudi na druga mesta.

Nazlı Tümerdem je arhitektka in raziskovalka iz Istanbula. Diplomirala je leta 2008 na Istanbulski Tehnični Univerzi, magistrirala pa leta 2011 na univerzi Bilgi v Istanbulu. Kot arhitektka je sodelovala v različnih arhitekturnih birojih ter predavala na več univerzah. Leta 2016 je bila del ekipe turškega paviljona za 15. beneški arhitekturni bienale o arhitekturi. Na Istanbulski Tehnični univerzi je doktorirala leta 2018  z nalogo »Istanbul Walkabouts: Kritična študija hoje po severnem Istanbulu«. Sprehode po severnem Istanbulu še vedno izvaja kot del raziskovalnega projekta Istanbul Walkabouts. Na katedri za arhitekturo in teritorialno načrtovanje ETH Zurich D-ARCH je začela svoje podoktorsko raziskovanje.

Architectuulovi mestni sprehodi

Rozzol Melara v Trstu

Letošnji Piranski dnevi arhitekture ponujajo priložnost arhitekturnih ogledov Kopra in Trsta. Ogleda bo vodil dr. Boštjan Bugarič iz mednarodne arhitekturne platforme Architectuul iz Berlina. Zaradi organizacije prevoza je število udeležencev omejeno.

Mestni svetilnik v Trstu.

MODERNISTIČNE PLASTI KOPRA 
petek, 22.11.2019
Zbirno mesto in odhod z glavnega trga v Piranu ob 9.00
Čas trajanja sprehoda: 3 ure
 
Zadnji splošni urbanistični načrt Kopra je v 60. letih prejšnjega stoletja izdelal slovenski modernistični arhitekt Edo Mihevc. Sprehod po mestu bo raziskal plasti arhitekturnega opusa Mihevca s prepoznavanjem njegovih arhitekturnih tipologij stanovanjskih in javnih zgradb ter javnih površin Kopra. V kontekstu sodobnih sprememb investitorskega urbanizma bomo predstavljene posledice na zgodovinske plasti arhitekturne dediščine. Obiskali bomo tudi začasni projektni prostor v Mihevčevem Tomosu, ki je del spremljevalnega programa Piranskih dnevov arhitekture. 
 
Cena: 30,00 €
Minimalno število udeležencev: 15
 
TRŽAŠKE BETONSKE ELEGIJE  
nedelja, 24.11.2019
Zbirno mesto in odhod z glavnega trga v Piranu ob 12.00
Čas trajanja sprehoda: 3 ure

Kaj imata skupnega Trst in Berlin? Oba imata stolp svobode. Tržaški svetilnik svobode je z 68 m najvišji svetilnik na svetu. S to višino je za 5,7m premagal berlinski steber svobode Siegessäule, ki meri 62,3 metra. Od obodbja postavitve v začetku dvajsetega stoletja so tako na Trst kot Berlin vplivali različni dejavniki. Družbene spremembe z izmenjavo rezultatov znanosti, industrijskih izdelkov in kulturnih dogodkov so oblikovale poseben karakter obeh mest. Rainer Maria Rilke je v neposredni bližini spisal znamenite Devinske elegije. Obiskali bomo nekaj izjemnih primerov tržaškega brutalizma, s platforme Monte Grisa pa bo pogled segel tudi v Devin.

Cena: 30,00 €
Minimalno število udeležencev: 15

Prijave s potrdilom o plačani kotizaciji sprejemamo do petka, 15. novembra 2019,
na elektronskem naslovu bostjanbbugaric@gmail.com
 
Kotizacijo nakažite na:
Kulturno umetniško društvo C3
Poljanski nasip 60, SI-1000 Ljubljana
IBAN: SI56 0201 0025 8399 915, banka NLB, d.d.
BIC: LJBASI2X
namen plačila: »SPREHOD KOPER« ali »SPREHOD TRST«
koda: OTHR
sklic: NRC

Koprski Muzejski trg

Muzejski trg 25. 10. 2015 (Vir: ekoper)

Muzejski trg leži severozahodno od Titovega trga na najvišjem delu nekdanjega otoka. Od srednjega veka do današnjih dni so ga zaznamovale različne arhitekturne in urbanistične spremembe. Najprej je na trgu stal samostan, ki se je preobrazil v kaznilnico. V 20. stoletju je z osnovno šolo na vzhodnem robu trga dobil obliko trga.

Image result for giacomo fini koper
Tloris dominikanskega samostana je vrisan na načrtu Giacoma Fina iz leta 1619.

Red Dominikancev je v Koper prišel v prvi polovici 13. stoletja in na severozahodnem delu mesta postavil samostan. Samostan je bil leta 1380 na območju Zubenaga med napadom Genovečanov popolnom opustošen. Popolnoma so ga obnovili do leta 1398, ter do leta 1400 zgradili tudi novo cerkev. Zgodba o samostanu se je zaključila leta 1806, ko so ga v celoti razpustili.

Image result for franciscejski kataster koper
Dominikanski samostan je natančeje vrisan v franciscejskem katastru iz leta 1819.

Objekt je do dvajsetih let 19. stoletja služil za namene vojaške bolnišnice, kasneje pa je avstrijska oblast severno polovico samostana podrla in tam zgradila monumentalno kaznilnico. Obzidana zgradba je bila zasnovana kot trdnjava z notranjim dvoriščem, v katerem je bila vkopana cisterna, ki je zagotavljala pitno vodo za potrebe zapora.

Koprska kaznilnica okrog 1959,  kot jo je fotografiral  Ugo Pizzarello.

Po prvi svetovni vojni, ko je Koper pripadel Italiji, se je zapor za te namene uporabljal vse do osvoboditve partizanov leta 1943. Porušen je bil šele leta 1948. Z megalomanskimi posegi je območje kaznilnice popolnoma uničilo tloris samostana. Največji poseg je predstavljala gradnja cisterne, ki je bila na površini okoli 350 m2 vkopana okoli 10 m globoko. Ostanki samostana so se ohranili le na mestih, kjer posegi niso uničili temeljev samostana, torej med prostori zapora in na mestih med zunanjim zidom in zgradbo zapora. Vkopavanje cisterne je uničilo tudi celotno krilo samostana. Iz gradbenega materiala porušenega samostana so gradili objekte po okoliških vaseh.

Del kaznilnice predstavljata cisterni za vodo, večja s premerom 18,9 m in globino 10,5 m ter manjša s premerom 2,8 m in globino 10 m. Večja cisterna (na fotografiji) je zagotavljala vodo za celotno kaznilnico.

Skrbno načrtovan sistem za zbiranje vode je bil oblikovan tako, da se je v zunanji prekat po sistemu kanalov stekala vsa meteorna voda s streh zapora in celotnega dvorišča.

Večja cisterna je zagotavljala vodo za ves zapor. Narejena je bila tako, da se je voda prelivala iz prekata v prekat do sredine, kjer je bila cisterna s pitno vodo. Cisterna je sestavljena iz treh prekatov v obliki prstana. Zunanji prekat je polovičen (oblika polkroga v tlorisu), z zunanjim premerom 18,86 m in notranjim premerom 13 m. Približen volumen zunanjega prekata je okoli 775 m3. Od tam se je voda s črpalko prečrpala v drugi prekat s premerom zunaj 13,00 m in premerom znotraj 5,5 m. Približen volumen vode v tem prekatu je 1081 m3. Skozi filtre se je voda nato pretočila v notranji prekat s premerom 5,5 m in približnim volumnom 206 m3. Vse vrednosti so izračunane za polno napolnjene prekate. (Vir: Primož Predan poročilo iz Varstva spomenikov 46 in magistrsko delo Lovrec Domen).

Po vojni so zapor porušili in na severnem delu zgradili osnovno šolo. Temelji so bili delno zgrajeni iz porušenih ostankov zapora in južnega dela samostana s cerkvijo, ki je bil že prej deloma vključen v zazidavo zapora. V zidove kaznilnice so vzidali gradbeni material pridobljen iz porušenega samostana. Tloris samostana in zapora sta se minimalno prekrivala, saj se je tloris zapora prilagodil glede na samostan. Na relativno kratkih odsekih so za temelje novogradnje uporabili obstoječe temelje zapora. Porušeni samostan je služil kot izvor gradbenega materiala pri gradnji zapora.

Muzejski trg s pogledom na ostanke kaznilnice (foto: T. Grižon, arhiv PJP, d. o. o.)
Idejno zasnovo za Muzejski trg je pripravil Edo Mihevc. (Vir Pokrajinski arhiv Koper)

Vir: Varstvo spomenikov 46 (poročilo pripravil Primož Predan) in Idejna zasnova revitalizacxije Muzejskega trga, Koper (magistrsko delo Lovrec Domen).

Odprti vrtovi Kopra: četrtič!

Bar Cameral v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem vabi na dogodek Odprti vrtovi Kopra v soboto, 22. junija 2019.

Foto © Jaka Ivančič

Letos bodo s strokovno komisijo v sestavi arhitekta in urbanista Marjana Vrabca, agronomke, cvetličarke in zeliščarke Diane Avdič ter novinarja Alberta Cernaza udeleženci odkrivali koprske vrtove ter izbrali letošnjega zmagovalca.

Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem bo organizirala delavnico namenjeno šolskim otrokom. Otroke lahko prijavite na naslov petra.furlan@pef.upr.si ali osebno v Baru Cameral do srede, 19. junija 2019. Število mest je omejeno. Za varstvo otrok bo poskrbljeno.

Strokovne podlage © Ana Kučan

Zaključna prireditev se bo pričela ob 19.00 na vrtu Sv. Ane (Središča Rotunda), kjer bodo razglasili zmagovalce letošnjega natečaja. Ob glasbi kantavtorja Jakoba Kobala bo sledilo neuradno druženje.

S prireditvijo, ki jo finančno podpirajo Mestna občina Koper, ŠOUP in Luka Koper razkrivata organizatorki Nina Krivec Rudolf (Bar Cameral) in Tina Cotič (Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem) skrite zelene kotičke mesta ter na takšen način spodbuditi k trajnostnemu razvoju in širitvi zasebnih zelenih površin v mestu.

Urnik prireditve:

17.00 = zbor v Baru Cameral (Čevljarska ulica 14, Koper)

17.15–19.00 = sprehod po označenih vrtovih

17.15–19.00 = otroška delavnica

19.00–20.30 = podelitev nagrad za Najlepši vrt v mestu 2019 in nastop kantavtorja Jakoba Kobala na vrtu samostana Sv. Ane (Destradijev trg 11, Koper)

* Vstopnica 6 EUR vključuje: kozarec in vrečka, voden obisk vrtov, vodene aktivnosti za otroke, degustacija vin, prigrizek, zaključni koncert.