Dekolonizirana območja in konkretni bunkerji

Elian Stefa, arhitekt in kustos iz Tirane, se ukvarja z raziskovanjem zapuščenih teritorijev, revitalizacijo zapuščenih objektov in vsebinskimi redefinicijami zapuščenih prostorov. Kuriral je Istanbulski bienale oblikovanja, razstavljal v New Museum NYC ter EXD v Lizboni. Na 13. Arhitekturnem Bienalu v Benetkah je v albanskem paviljonu predstavil projekt Konkretne (betonske) gobe, ki spreminja namembnost 750.000 zapuščenim bunkerjem v Albaniji.

Photo © Alicja Dobrucka

V okviru platforme Future Architecture se je ukvarjal z demilitarizacijo zapuščenega otoka Sazan v Albaniji, ki je zaradi svoje strateške pozicije in vojaške vloge nedostopen za javnost. V preteklosti je otok ponujal dom več kot 3000 vojakom in njihovim družinam. S padcem komunističnega režima leta 1991 je otok postal nenaseljen, z desetino zapuščenih zgradb, kilometri podzemnih tunelov in na tisoče betonskih bunkerjev. Elian, s katerim sem se srečal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani, je pojasnil projekt dekolonizacije vojaške infrastructure, v katerem vzpostavlja dialog med konfliktnimi območji.

© Elian Stefa

Elian, kakšen je tvoj poklic?

Na tem mestu je težko določiti točno določeno stroko, lahko rečem, da imam multidisciplinarni pristop med arhitekturo, umetnostjo in delom nevladnih organizacij. Večinoma se ukvarjam s preučevanjem ozemlja ter kako se je to spremenilo zaradi politike ali družbenih sprememb. Veliko sem se ukvarjal s preoblikovanjem bunkerjev v Albaniji. Tovrstna komunistična dediščina spreminja teritorialno povezovanje na prehodu iz komunističnega v današnje obdobje.  

Rojen si v Albaniji; v koliko državah pa si živel?

Moji starši so se izselili, ko sem bil še zelo mlad, najprej za nekaj let v Grčijo, kasneje pa v Kanado. Kasneje sem se kot strokovnjak oblikoval tekom študija v Milanu. Te tri države, Albanija, Kanada in Italija, mi dajo občutek doma. Zadnjih sedem let preživljam v Albaniji, saj sem tukaj raziskoval teme svojih projektov. Kljub vsemu pa se počutim kot da ne pripadam kakšni določeni državi.

© Elian Stefa

Koliko jezikov govoriš?

Štiri. Albanščina je jezik mojih staršev. Grško sem se naučil v rani mladosti. Angleško sem se učil v Kanadi, italijansko pa v Milanu. Različnih jezikov se učim zaradi dela, saj sem se moral ljudem v določenih kontekstih prilagoditi, ker sami niso govorili drugega, meni znanega jezika.

Photo © Alicja Dobrucka

Ali lahko pojasniš več o bunkerjih v Albaniji? 

Ker sem rojen Albanec in vedno živim kje drugje kot v Albaniji, se zelo pogosto vračam nazaj s svojimi prijatelji, ki želijo vedeti kako zgleda Albanija. V Albaniji je predvsem ogromno bunkerjev. V preteklosti je država govorila o 750.000 bunkerjih, ki služijo za zaščito, v resnici pa je bila ta številka bližja 200.000, kar je za tri milijone prebivalcev še vedno ogromno. Prijatelji so me spraševali kaj so te čudne betonske gobe, ki so razširjene po vsej državi in stvari sem začel gledati z njihovega vidika.

Raziskovati sem začel potencial, ki bi ga bunkerji lahko imeli namesto stigme, ki so jo nosili iz preteklosti. Raziskoval sem predvsem možnosti njihove rabe v turistične namene. Vrednost bunkerjev z novo vsebino sem razumel kot identifikacijsko oznako albanskega ozemlja. Med študijem na Politecnico v Milanu sem z mentorjem Stefanom Boerijem razvil posebno tehniko transformacije bunkerjev. Skupaj z Gylerjem Mydytijem smo razvili DIY transformacijski vodnik za zavetišča v bunkerjih. V osnovi smo razvili »naredi si sam« vodnik, s katerim lahko kdorkoli preoblikuje bunker in ga naredi uporabnega. Na srečo bunkerji niso bili nikoli uporabljeni v vojni.

Kakšen bi bil namen turistične preobrazbe bunkerjev?

Zaradi skrajne izolacije, ki jo je izvajal nekdanji diktator, je bila do nedavnega Albanija precej neprehodna. Zelo pomembno se mi je zdelo, da iz simbola komunističnega obdobja zaprtosti ustvarim simbol dobrodošlice. Tako Konkretne (betonske) gobe niso ravno konkreten arhitekturni projekt, temveč bolj intelektualna spodbuda in nabor navodil. Gre za prvi tovrsten projekt, ki se je ukvarjal z bunkerji na raziskovalni način.

Photo © Alicja Dobrucka

Konkretne (betonske) gobe niso nikoli spremenile določenega bunkerja, vendar so ga drugi projekti vzeli kot referenco. Omenim lahko na primer projekt študentov arhitekture Univerze Polis Bed & Bunker ali pa projekt Converscene Niku Alexa Muçaj. Konkretne (betonske) gobe so opravile pomembno delo pri ozaveščanju lokalnega in mednarodnega sveta o bunkerjih, njihovi zgodovini in potencialu.

Kaj ti danes predstavlja predstavitev na Beneškem bienalu leta 2012?

Menim, da je bilo to zelo pomembno leto za projekt, ki je bil tudi njegov zaključek z izdajo knjige pri založbi dpr-barcelona za Albanski paviljon na Beneškem bienalu leta 2012. Ethel Baraona Pohl in Cesar Reyes sta mi pomagala preoblikovati diplomsko nalogo v knjigo, ki je v kombinaciji z dokumentarnim filmom zaključila cikel Konkretnih (betonskih) gob.

Photo © Alicija Dobrucka

Kako si se srečal s Cesarjem Reyesom in Ethel Baraono Pohl?

Takrat sem imel priložnost in veliko veselje sodelovati z Ethel kot pridruženi kustos na prvem Istanbulskem bienalu oblikovanja Adhocracy, ki ga je kuriral Joseph Grima. Tam smo se prvič srečali in odkrili, da nas združuje enkratna ljubezen do knjig. Nadaljnje razprave med delom za Adhocracy so ustvarile knjigo in prijateljstvo. Zelo sem navdušen nad njihovim delom, še posebej nad partnerstvom s platformo Future Architecture in serijo Archifutures.

Tudi ti si del platforme Future Architecture?

Tako je, to je bila zame neverjetna izkušnja! S projektom Art(i)lerija sem na Future Architecture Exchange 2019 predstavil svoje raziskave o Sazanu nekaterim eminentnim raziskovalcem in partnerskim institucijam. V Albaniji se je od izdaje knjige Konkretne (betonske) gobe uničilo veliko bunkerjev. Kljub temu je pomembno, da še vedno služijo kot dokaz paranoje skrajnih diktatorjev, neuporabne infrastrukture in napačne ideologije.

Elian Stefa na Future Architecture Platform v MAO, Ljubljana (2017) | Photo © Janez Klenovšek MAO

Danes so edine lokacije, kjer vidimo vpliv bunkerjev na pokrajino v zaščitenih naravnih parkih ali težko dostopnih območjih.  Gre za kraje, kot je narodni park Dajti blizu Tirane, vojaške baze v bližini Kepi i Rodonit ali otok Sazan. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je otok gostil 3000 vojakov in približno 300 njihovih družin. To je bila za državo velikanska naložba, saj otok nima dostopa do vode, kar je pomenilo, da je bilo potrebno pitno vodo za 4000 ljudi vsak dan dovažati s cisternami. Zdaj je otok skoraj popolnoma zapuščen. Na njem se nahajajo ruševine približno dveh citadel, bolnišničnega kompleksa in šol, kar je lahko izhodišče za razvoj nove skupnosti.

Photo © Gerta Xhaferaj

Kakšna je razvojna strategija za Sazan?

V zadnjih letih se je Albanija usmerila v hiter razvoj turizma, ki je pogosto pomeni uničujoč efekt nad naravo. Sazan ostaja eden zadnjih segmentov albanske obale, ki se ga turborazvoj, značilen za Balkan, ne dotika. Od leta 2017 deluje Sazan kot muzej na prostem zahvaljujoč sodelovanju med ministrstvom za turizem in ministrstvom za obrambo. Vsakdnevno obišče v poletni sezoni s čolni iz zaliva Vlora veliko ljudi. Od nekaj sto v letu 2017 je število v letu 2019 naraslo na več kot 1000 obiskovalcev. To vsekakor povzroča onesnaževanje neokrnjene narave otoka. Poleg tega so bili na mizi tudi predlogi o tem, da bi Sazan postal velikanska igralnica. Ker gre za zaprt sistem, se hitro opazi vpliv človeškega delovanja.

© Elian Stefa

Cilj projekta Art(i)lerija je zaščititi otok pred ekstremnimi oblikami razvoja in ga namesto tega uporabiti ne le kot muzej paranoje nekdanjega diktatorja, ampak ga obogatiti z aktivno platformo za razvoj sodobne umetnosti in arhitekture, ki bo ozemlju Sazana dala nov pomen. Otok bi tako predstavljal razvoj, ki ga želimo v prihodnosti videti na preostalem ozemlju obale. V kolikor nam uspe najti uravnotežen pristop življenja na tem neplodnem otoku z izobraževalnimi delavnicami, na primer reševanjem problema z vodo, potem lahko te eksperimentalne strategije uporabimo tudi drugje na kopnem. Dolgoročni načrt je na otoku ustvariti poletno šolo za ezidenčne arhitekte in umetnike v sodelovanju s študenti, ki bodo lahko otok preoblikovali skozi aktivni ustvarjalni laboratorij v poletnih mesecih.

Kako velik je otok?

Otok ima 5 km v dolžino in 2 km v širino, kar pomeni nekaj več kot 5 km2. Zaradi strmega terena bi za  pohod po vsem otoku v njegovem trenutnem stanju potrebovali vsaj nekaj dni.

Razvijati tako progresivno temo, kot je rekuperacija vode zaradi njenega pomanjkanja, je sprejeto pozitivno s strani domačinov?

Čeprav je v regiji Vlore, kjer se nahaja tudi Sazan, veliko naravne vode z izviri, primanjkuje predvsem infrastrukture. Ljudje imajo vodo na tekoči pipi le nekaj ur na dan in so od začetka 90-ih primorani namestiti svoje osebne rezervoarje, da imajo lahko vodo tudi preostali del dneva. Vsi se resnično zavedajo pomena infrastrukture glede na to, kako pogosto se morajo zanašati na lastne rešitve.

Photo © Gerta Xhaferaj

Kaj ustvarja kritični turizem v nasprotju z množičnim turizmom?

V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo videli kako množični turizem v Španiji, Grčiji in Cipru za seboj pušča zapuščena ozemlja. Če se vrnem k Sazanu, ki so ga leta 2010 želeli spremeniti v območje igralnic, s čimer bi popolnoma spremenili celotno floro in favno otoka. Množični priliv turistov bi spremenil ozemlje in s tem bi izgubili lekcije, ki smo se jih morali naučiti iz preteklih napak. Albanija ima med drugim edinstveno pokrajino, kar je tudi moj glavni razlog vrnitve. Narave ne moremo jemati kot nekaj samoumevnega, ampak mora biti zaščitena. Zaradi tega je pomembno, da se razvija počasne panoge, ki povezujejo domačine in naravo.

Odpiraš napredne ideje skozi drugačno perspektivo, ki lahko pripomore k boljšemu razvoju?

Po izobrazbi sem arhitekt, vendar se osebno nisem trudil graditi, saj mislim, da je grajenega dovolj. Po mojem mnenju je potrebno stremeti k funkcionalni transformaciji ter prilagodljivi ponovni uporabi obstoječega.

Photo © Gerta Xhaferaj

Skozi selitvene cikle vsakih 5, 7 let, se vedno znova vrneš v Vloro; kje se vidiš v zreli dobi?

Za to obstajata le dve možnosti, ali je to nekje blizu sončne Vlore ali na drugem planetu, kot je Mars. Upajmo, da nam ne bo treba iti tako daleč.

Katera vprašanja zastavlja oblikovanje?

»V Lancasterski listini o oblikovanju so avtorji zapisali, da velik del oblikovanja vztrajno vlaga energijo v to, kaj lahko oblikovanje naredi, na podlagi sentimentalnega prepričanja o tem, kaj bi lahko postalo. Dejstvo pa je, da bi se oblikovanje moralo soočiti z neprijetno resnico, da morda ne bo moglo narediti vsega tega, kar verjame, da lahko. Seveda pa lahko na neprijetno resnico pogledamo tudi iz nasprotnega, pozitivnega zornega kota. Oblikovanje lahko razumemo kot gesto, orodje in sredstvo analiziranja ter sintetiziranja prihodnjih vizij. Služijo nam lahko kot sredstvo razvijanja načinov, kako bolje skrbeti za naš svet, naša mesta, naše preživetje in drug za drugega,« je v predstavitvenem tekstu zapisala doc. dr. Barbara Predan, predavateljica predmeta Razvoj in teorija oblikovanja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanju, UL ALUO.

Prav z zadnjo trditvijo sta se z dr. Michalo Lipkovo med 17. in 21. februarjem 2020 ukvarjali na participatorni delavnici v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru, kjer sta izpostavili temeljno vprašanje »kaj danes pomeni biti človek – individualno in družbeno – ter kako njegovo poseganje v svet skozi prizmo oblikovanja in participativnih praks omogoča ustvarjanje ustreznih razmer za boljše (so)bivanje oziroma življenje.« Obenem se v galeriji Avtomatik delovišča mladi kreativci predstavljajo preko razstave, ki je rezultat trimesečnega seminarja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Katera vprašanja zastavlja oblikovanje?

Barbara: Kadar omenjamo oblikovanje, največkrat govorimo o končnih izdelkih in storitvah. Ideja seminarja prejšnjega semestra na smeri za industrijsko oblikovanje UL ALUO, pa stremi k temu, da se študentom predstavi kako je lahko oblikovanje veliko več kot le snovanje končnih izdelkov. Če torej sledimo Lancasterski listini o oblikovanju, potem vemo, da oblikovalci ne morejo imeti odgovorov na vsa vprašanja in zato je lahko njihova vloga v družbi drugačna, skrbnejša. Na primer, da oblikovalci odpiramo širšo diskusijo, s katero lahko bolje prispevamo k razvoju skupnosti. Pri omenjenem gre sicer za proces, ki je lahko zelo konkreten ali pa spekulativen, futurističen, utopičen ali distopičen.

K projektu se je pridružila Michala Lipkova iz Bratislave. Kje sta se srečali?

Michala: Z Barbaro sva se srečali na poletni šoli za družbene inovacije Holis. Obe sva zaznali, da imava veliko skupnih načinov dela, kar pa me pri Barbari fascinira je to, da se je od nje nenehoma možno naučiti veliko novega. Rada raziskujem različne pristope in ker so njeni veliko bolj teoretični od mojih, sem sprejela povabilo na delavnico.

Omenila si spekulacije; kako se to prenaša na oblikovanje?

Barbara: Osnova pri spekulativnem oblikovanju je argumentirana kritika, za kar pa je ključno razumevanje trenutnega stanja. Z razumevanjem slednjega, kaj nas je pripeljalo do te točke, kjer se nahajamo, lahko razumemo katere odločitve so botrovale pri procesu odločanja. Z razumevanjem situacije v kateri živimo, lahko začnemo postavljati vprašanja, kako pomembne so naše odločitve in še ključneje, njihovi učinki, ki tem odločitvam sledijo. Tukaj se naslanjam na misel Tonyja Frya, ki govori o analitičnem pristopu oblikovalcev do trenutne situacije in njihovem pogosto preveč fiksiranem reševanju problemov okrog sebe. Fokus je takrat drugje kot na naših dejanjih, zato moramo po njegovem mnenju zamenjati perspektivo in razmisliti o svetu v katerem želimo živeti in glede na to oblikovati razumne odločitve. Odločitve, katerih učinki nas bodo pripeljali do želenega stanja, boljše prihodnosti nas vseh.         

Kako je smiselno predstaviti načela tovrstnega oblikovanja v Kopru?

Michala: Študentje so veliko eksperimentirali na posameznih lokacijah in s tem tudi testirali svoje koncepte direktno na mestu. Oblikovanje ima to možnost, da ponudi izkušnjo še neizvedenega, kar pa pripomore k oblikovanju otipljivih rezultatov. Seveda se ob tem, ko nekaj kar si ne predstavljamo izkusimo, odpre prosto za sprejemanje inovacij.

Barbara: Glavna tema delavnice je bila vezana na razumevanje vloge družbenih invoacij. Zakaj? Dandanes stvari (če poenostavimo) največkrat vrednotimo preko kapitala, koliko denarja bo kdo zaslužil, kako hitro bo povrnjen vložek. Pri družbenih inovacijah pa v središče postavimo razumevanje skupnosti, kako pristopiti in se pogovarjati s skupnostjo, kakšne so koristi za skupnost in posameznika znotraj skupnosti. Gre za razvijanje drugačnih vrednot, te so morda na prvi pogled manj oprijemljive kot dobiček, a lahko imajo dolgoročno veliko močnejši učinek. S tem se odprejo drugačni potenciali, na katerih se lahko začne razvoj drugačnih raziskovanj in zasnov v polju oblikovanja.

Torej je to samo začetek dela s skupnostjo, od katere je potrebno pridobiti zaupanje. Se lahko z oblikovanjem pridobi to zaupanje?

Michala: Oblikovalci to imenujemo soustvarjanje in sooblikovanje. Gre za dolgoročen proces, ki je zelo pomemben, saj odpira možnosti za aktivno sodelovanje med različnimi akterji in jih s tem veliko bolj jasno vključuje v vse razvojne procese. Vključno s sprejemanjem odločitev.

Barbara: Zelo pomembno je, da se koncept sprejme s strani uporabnikov in soustvarjanje tu igra ključno vlogo. V procesu »od zgoraj navzdol«, ko oblikovalci definirajo uporabnikom kaj morajo narediti, tega uporabniki pogosto ne bodo sprejeli kot nekaj svojega in se zato s konceptom ne bodo identificirali. Soustvarjanje je proces, ki skupnosti omogoči soodločanje v nasprtoju z oblikovalci, ki zgolj zbirajo mnenja in se potem sami odločajo kako naj se projekt izvede.

Lahko ta proces oblikuje tudi konkretne rezultate?

Michala: Seveda. Gre za vključevanje različnih akterjev, ki po končani delavnici ali poletni šoli postanejo lastniki inovacije in jo naprej razvijajo v skupnosti. Seveda poskušamo z njimi ostati v stiku in jim ponuditi bodisi povratne informacije bodisi pomoč. Vsekakor morajo biti oni tisti, ki implementirajo predloge in rezultate, ker to počnejo za dobrobit lastne skupnosti.

Barbara: V Sloveniji imamo kar nekaj tovrstnih primerov dobre prakse, na primer ProstoRož ali Oloop design. Obe skupini ustvarjata konkretne oblikovalske rešitve preko različnih participatornih procesov. Smiselno bi bilo, da bi obstajalo veliko več tovrstnih praks.

Ko govorimo o Tomosu in njegovih posledicah na skupnost, lahko govorimo tudi o načinu samoupravljanja v oblikovanju?

Barbara: Danes ima samoupravljanje za nekatere negativni pomen in se zato velikokrat pojavlja pod terminom soupravljanje. V praksi največkrat govorimo o participaciji, kjer se mesta usmerjajo v uvedbo participatornih proračunov. Samoupravljanje je imelo zelo močan vpliv na oblikovanje, pa ne samo v Jugoslaviji. V oblikovanje je bilo zelo močno vdelano, saj je poudarjalo pomembnost sodelovanja, participacije in soodločanja. Ko govorimo o začetkih participacije v oblikovanju, slednje zgodovina oblikovanja pripiše oblikovalcem, ki so v drugi polovici 20. stoletja aktivno sodelovali z delavskimi gibanji v Skandinaviji. Nikoli pa se ne govori o Jugoslaviji in njenem vplivu in integraciji samoupravnjanja na mednarodna gibanja. Lep primer slednjega je mednarodno delovanje slovenskih oblikovalcev v mednarodnem združenje industrijskega oblikvoanja ICSID. Slovenski oblikovalci so bili zelo aktivni in sodelovali na koferencah in delavnicah, kjer so poudarjali decentralizacijo in zakaj je nujno prisluhniti t.i. tretjem svetu. Zgodovina oblikovanja definira vzhodni in zahodni blok, pri tem pa se je popolnoma pozabilo na učinke oblikovanja iz držav v gibanju neuvrščenih.

Kaj bi bila v tem kontekstu rešitev za večjo mobilnost na slovenski obali?  

Michala: Razumeti moramo, da se ljudje odzivajo na infrastrukturo. Njihov cilj je potovati iz točke A do točke B in zato je pomembno katere načine jim ponudimo za to pot. Ljudje bodo začeli uporabljati tudi bolj ekološke opcije, če obstaja več različnih opcij. Ti preskoki se se seveda ne morejo zgoditi hitro, potrebno je časovno obdobje z nekakšno tranzicijo. Prihodnost mobilnosti ni samo v enem prevoznem sredstvu oziroma v eni obliki prevoza, ampak v uporabi raznovrstnih kombiniranih prevoznih sredstvih in obstoječih danosti, mrež, možnostih uporabe digitalnih storitev, ki omogočajo kombinacijo transporta in uporabo najbolj primerne in učinkovite alternative, ki je na voljo. To seveda pomeni tudi kombinacijo železniškega prometa in uporabo morja z učinkovito integracijo.

Sodelujoči študenti: Valeska Rimele, Pami Prevolnik, Martin Pevec, Dea Beatovikj, Žiga Žalec, Deja Kofol, Matevž Breznikar, Tino Duralija, Jon Schwarzmann.

Mentorici:

Dr. Michala Lipkova je diplomirala iz industrijskega oblikovanja na Tehniški univerzi v Bratislavi. Specializacijo je opravila na področju industrijskega in avtomobilskega oblikovanja na University of Sourthern Denmark, Škoda Auto, Plastic Omnium. Od leta 2009 je vodja nevladne organizacije, ki koordinira razstavni projekt Flowers for Slovakia. Kot raziskovalka je več let delovala na Fakulteti za arhitekturo v Bratislavi, kjer je prejela tudi doktorski naziv. Pri svojem delu se posveča raziskovanju izobraževanja v oblikovanju, odprtokodnemu oblikovanju in oblikovanju, ki v središče postavlja uporabnika. Trenutno je zaposlena kot docentka na Inštitutu za oblikovanje, ki deluje pri Slovak University of Technology Bratislava.

Dr. Barbara Predan je teoretičarka, predavateljica, soustanoviteljica in vodja sekcije za teorijo oblikovanja pri društvu Pekinpah. Je tudi soustanoviteljica ter direktorica (od leta 2014) znanstvenoraziskovalnega Inštituta za oblikovanje, kot tudi soustanoviteljica mednarodnega združenja za oblikovanje CODEC. Strokovna besedila ima objavljena v revijah, kot so Design Issues, Design Principles and Practices, Filozofski vestnik, Dialogi, ČKZ, Piranesi. Je (so)avtorica šestih knjig, urednica desetih knjig ter avtorica in kuratorka 20 razstav. Od leta 2009 predava predmeta Teorija in razvoj oblikovanja in Storitveno oblikovanje na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter redno predava na mednarodnih znanstvenih in strokovnih konferencah.

Fotografije: Aleš Rosa

Vodja projekta: Boštjan Bugarič, Avtomatik Delovišče

Koproducenti: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL, KUD C3, Center za Kreativnost MAO Slovenija, Društvo Pekinpah

Katera vprašanja zastavlja oblikovanje?

Foto © Jure Miklavc

Participatorna delavnica študentov industrijskega oblikovanja UL ALUO bo v Avtomatik delovišču med 17.–21. 02 2020. Otvoritev razstave: 17.02.2020 ob 18:00. Razstava bo brez vstopnine prosto dostopna od 17. do 21. februarja 2020 od 15:00 do 19:00.

V lancasterski listini o oblikovanju so avtorji zapisali, da velik del oblikovanja vztrajno vlaga energijo v to, kaj lahko oblikovanje naredi, na podlagi sentimentalnega prepričanja o tem, kaj bi lahko postalo. Dejstvo pa je, da bi se oblikovanje moralo soočiti z neprijetno resnico, da morda ne bo moglo narediti vsega tega, kar verjame, da lahko. Seveda pa lahko na neprijetno resnico pogledamo tudi iz nasprotnega, pozitivnega zornega kota. Oblikovanje lahko razumemo kot gesto, orodje in sredstvo analiziranja ter sintetiziranja prihodnjih vizij. Služijo nam lahko kot sredstvo razvijanja načinov, kako bolje skrbeti za naš svet, naša mesta, naše preživetje in drug za drugega. Prav z zadnjim se bomo ukvarjali na delavnici v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru. Delavnica se bo ukvarjala s temeljnim vprašanjem, kaj danes pomeni biti človek – individualno in družbeno – ter kako njegovo poseganje v svet skozi prizmo oblikovanja in participativnih praks omogoča ustvarjanje ustreznih razmer za boljše (so)bivanje oziroma življenje.

Delavnico bo v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru pospremila skupinska študentska razstava. Razstava je rezultat trimesečnega seminarja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Na seminarju Katera vprašanja zastavlja oblikovanje? pri predmetu Razvoj in teorija oblikovanja I so pod mentorstvom doc. dr. Barbare Predan sodelovali študenti 2. stopnje 1. letnika industrijskega oblikovanja.

Kratki opisi razstavljenih del:

2073
kratek film
Avtorji: Tino Duralija, Jon Schwarzmann, Žiga Žalec, 2019/2020
Kratek film 2073 nas postavi v bližnjo prihodnost in odpira vprašanja globalnega segrevanja, migrantske problematike in množičnega nadzora. To so teme, s katerimi se pogosto srečujemo že danes, vendar se od njih vse preveč radi zatekamo v udobje konformizma. Če ne bomo spremenili svojega odnosa do sveta, nas čaka temačna prihodnost.

Jutrišnji spomini
videoinstalacija
Avtorji: Dea Beatovikj, Matevž Breznikar, Pami Prevolnik, 2019/2020
Jutrišnji spomini so prikaz tega, kakšno bi bilo naše življenje, če bi bila nadgradnja našega telesa nekaj običajnega. V videoizrezkih so predstavljeni različni načini, kako bi tehnologija vplivala na nas in naše okolje. Gledalec si posnetke ogleda v spremstvu možganov, kot ilustracija, da so ti sicer vedno prisotni, a je njihova navzočnost pogosto spregledana. Opazovalcu s projektom zastavljamo vprašanje: Kaj je človeško?

2020
prostorska instalacija
Avtorji: Deja Kofol, Martin Pevec, Valeska Rimele, 2019/2020
Bolj kot kadarkoli se soočamo z nujnostjo hitre in drastične spremembe načina življenja, s čimer bi preprečili okoljsko katastrofo. Sprašujemo se, ali je sploh mogoče spremeniti svet, ne da bi spremenili načela, ki jim kot družba sledimo. Ali lahko sprememba koncepta dela, lastnine, napredka z vzpostavitvijo ekološke zavesti na vseh ravneh delovanja družbe prispeva h kakovostnejšem bivanju vseh bitij? S spekulacijo smo skušali ilustrirati življenje leta 2020, ki bi nastopilo, če bi ta vodila ponotranjili že leta 1992 po konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru.

Kratki predstavitvi mentoric delavnice:

Dr. Michala Lipkova je diplomirala iz industrijskega oblikovanja na Tehniški univerzi v Bratislavi. Specializacijo je opravila na področju industrijskega in avtomobilskega oblikovanja na University of Sourthern Denmark, Škoda Auto, Plastic Omnium. Od leta 2009 je vodja nevladne organizacije, ki koordinira razstavni projekt Flowers for Slovakia. Kot raziskovalka je več let delovala na Fakulteti za arhitekturo v Bratislavi, kjer je prejela tudi doktorski naziv. Pri svojem delu se posveča raziskovanju izobraževanja v oblikovanju, odprtokodnemu oblikovanju in oblikovanju, ki v središče postavlja uporabnika. Trenutno je zaposlena kot docentka na Inštitutu za oblikovanje, ki deluje pri Slovak University of Technology Bratislava.

Dr. Barbara Predan je teoretičarka, predavateljica, soustanoviteljica in vodja sekcije za teorijo oblikovanja pri društvu Pekinpah. Je tudi soustanoviteljica ter direktorica (od leta 2014) znanstvenoraziskovalnega Inštituta za oblikovanje, kot tudi soustanoviteljica mednarodnega združenja za oblikovanje CODEC. Strokovna besedila ima objavljena v revijah, kot so Design Issues, Design Principles and Practices, Filozofski vestnik, Dialogi, ČKZ, Piranesi. Je (so)avtorica šestih knjig, urednica desetih knjig ter avtorica in kuratorka 20 razstav. Od leta 2009 predava predmeta Teorija in razvoj oblikovanja in Storitveno oblikovanje na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter redno predava na mednarodnih znanstvenih in strokovnih konferencah.

Sodelujoči študenti: Dea Beatovikj, Matevž Breznikar, Tino Duralija, Deja Kofol, Martin Pevec, Pami Prevolnik, Valeska Rimele, Jon Schwarzmann, Žiga Žalec

Produkcija: Avtomatik delovišče (vodja projekta Boštjan Bugarič)

Koproducenti:

100 dni samote ali kako ne postati influencer/ka

Foto © Emanuel Lipovec

Študentke in študentje predmeta Vizualne komunikacije, ki se izvaja v okviru študijskih programov druge stopnje Komuniciranje in mediji ter Kulturni študiji in antropologija, UP FHŠ so v Avtomatik Delovišču pripravili instalacijo fotografij, nastalih pod mentorstvom prof. dr. Ernesta Ženka.

Foto © Emanuel Lipovec

V sklopu dogodka 100 dni samote ali kako ne postati influencer/ka so študentke in študentje uprizorili prav posebno fotografsko pripoved, ki smo jo ustvarjali ves semester. Interaktivni dogodek obsega več kot 1600 fotografij iz številnih konceptualnih zbirk. Zbirko #vk201920 si lahko ogledate na Instagram povezavi.

Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec
Foto © Emanuel Lipovec

JazzObala se pridružuje Avtomatik Delovišču

Poleg NORadia in KUD C3 se od februarja naprej Avtomatik Delovišču pridružuje JazzObala, glasbeno Izobraževanje namenjeno odraslim in najstnikom, ki želi javnosti predati svoje znanje o Jazz improvizaciji, harmoniji, teoriji, kompoziciji in aranžiranju jazz glasbe za različne zasedbe ter skupne igre v različnih jazzovskih zasedbah upoštevajoč tudi odrske prezence, nastopanja in vodenja zasedb.

Mentorji v glasbenem izobraževanju JazzObala so profesionalni jazz glasbeniki, ki so študije jazza končali, ali končujejo na konservatorijih in univerzah v tujini. So v konstantnem aktivnem glasbenem krogu, koncertirajo, vodijo zasedbe, komponirajo nove skladbe ter aranžirajo in prirejajo skladbe za različne jazzovske zasedbe. So v kontinuiranem izobraževanju na glasbenem področju, skoncentriranem osebnem razvoju, ter delajo na voditeljskih sposobnostih, veščinah z ljudmi, mentalnem razvoju, ter pedagoških sposobnostih.

Mentorji:
Sandi Štor (Trobenta/ pihala, trobila, teoretični predmeti, harmonija in ansambli) je svojo glasbeno pot pričel na nižji glasbeni šoli v Piranu pod mentorstvom Valterja Čondiča, nadaljeval na umetniški gimnaziji in maturiral iz instrumenta trobente pri profesorju in mentorju Mitji Bobiču. Šudij je nadaljeval na konservatoriju Prins Claus v Groningenu na Nizozemskem pri mentorju Kurt Weissu, kjer je igral s svetovnimi Jazz glasbeniki, kot so Michael Mossman, Robin Eubanks, Alex Sipiagin, Pjotr Wojtasik, Erik Alexander, Harold Mabern, Michael League, Gene Jackson, Wycliffe Gordon, Winard Harper, Philip Harper, Matthew Wilson, Joe Locke, Deborah Brown, JD Walter, Freddie Bryant, Adam Rapa, Marko Črnčec, Jure Pukl, Jim Rotondi, Don Braden, Adam Kolker, Mike LeDonne, Spike Wilner, Jonathan Kreisberg, Conrad Herwig. Sodeloval je s številnimi slovenskimi glasbeniki Rudi Bučar, Vlado Kreslin, Tulio Furlanič, Žiga Rustja, Tomi Purič, občasno igra tudi pri skupini Elvis Jackson in je član zasedbe WCKD Nation, ki se z avtorsko glasbo predstavlja v Sloveniji in Evropi ter umetniški vodja in dirigent skupine EN Big Band, aranžer, skladatelj in učitelj glasbe. Sodeluje z vrhunskimi slovenskimi glasbeniki in pevskimi zbori, sodeloval je tudi na delavnicah in koncertih v okviru Jazzinty in projektih Erazmus +. Pred kratkim je v intervjuju na koncertu WCKD Nation dobil vzdevek ‘Glasbeni Peteršilj – vsestranski glasbenik.

David Nik Lipovac (Bobni/ tolkala, ansambli) je po zaključeni koprski gimnaziji pričel z učenjem igranja bobnov pri Davidu Morganu. Po dveh letih se je odločil za nadaljevanje izobraževanja na tržaškem konzervatoriju na jazz oddelku pod mentorstvom profesorja Stefana Peretta. Aktivno nastopa z večžanrsko različnimi zasedbami kot so Pantaloons, Jakob Kobal, Žiga Rustja in Agatha trio, občasno sodeluje tudi z jazz zasedbo Just Friends. V Studiu za svobodni ples večkrat komponira in ob spremljavi kitarista Davida Kocmurja v živo ustvarja glasbeno podlago. Poleg muziciranja kurira tudi mesečne jam sessione v Centru Mladih Koper in sodeluje pri organizaciji festivalov Marezijazz in JEFF, na katerih tudi nastopa. Sodeloval in nastopal je tudi na delavnicah v okviru Jazzinty in Kreativne Jazz Klinike Velenje.

Luka Zavišič (Klavir/ Kitara, Bas, Jazz harmonija, ansambli) je leta 2004 obiskoval nižjo glasbeno šolo na Jesenicah, kjer se je začel učiti igrati klavir pod mentorstvom Sandija Vovka in Nine Prešiček. Leta 2014 je zaključil šolanje na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, program jazz klavirj pod mentorstvom Erika Marenče, Veljka Glodiča in Milana Stanisavljeviča. Leta 2015 je izdal svoj prvi album in bil na spletni strani Muzikobala izbran kot najperspektivnejši glasbenik leta. Od leta 2015 nadaljuje izobraževanje jazz klavirja in pedagogiko na glasbeni univerzi v Celovcu pod mentorstvom Roberta Bargada. Leta 2019 je posnel posvetilno skladbo za dirkaški simulator Gran Turismo, katera je bila v zahvalo objavljena na Twitterju ustvarjalca simulatorja in na svetovno znanemu forumu GTPlanet. Sodeloval je s slovenskimi zasedbami in izvajalci, kot so Luka Zavišič Trio, Jazzlessness, Pizza Connection, Etienne & Tempera Band, 3Big Band, AP Group, Tornado Band, LapSus Trio, Oto Pestner, Nuška Drašček, Darja Švajger, Eva Hren.

JEFFxperiment x ZVO.ČI.TI: Irena Z. Tomažin + Alessandra Eramo

Dve zvočni umetnici, vokalni raziskovalki, interpretki in improvizatorki, v enem Avtomatik Delovišču, v enem koncertnem dogodku, 30. januarja 2020 ob 20.00.

Irena Z. Tomažin

Nedvomno prava kombinacija za prvi koncert cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2020. Slišati glas, dih, trzljaj, vibracijo, tišino in se z intenzivno in subtilno energijo odzvati, reagirati nanje in jih poslati nazaj v dialogu med absorbcijo in odbojem. Irena Z. Tomažin in Alessandra Eramo bosta v odkrivanju različnih vokalnih in besedno komunikacijsko zložnih vzorcev iz grlenih globin eno uro polnili prostore naših ušesnih čutnic.

Alessandra Eramo

ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO je cikel elektrokustičnih performativnih zvočnih dogodkov, ki predstavljajo premierna dela in so plod sodelovanja slovenskega ter mednarodnega umetnika. Kurator projekta je Brane Zorman.


Irena Z. Tomažin, vokalistka, performerka in pedagoginja, večinoma deluje in ustvarja znotraj eksperimentalne improvizirane glasbe, v gibalno gledaliških predstavah ter poučuje svoje delavnice osredotočene na glas in gib pod imenom “moved by voice”. S svojim solo projektom iT in kot vokalistka je sodelovala na mnogih festivalih tako doma kot tudi v tujini. Njene kompozicije za glas in telo so bile izdane v knjigah Mathieu Copelanda Une exposition à être lue in Chorégraphier l’exposition ter uprizorjene v Ženevi, Parizu in Madridu. Doslej je ustvarila devet avtorskih vokalno-gibalnih predstav, v katerih raziskuje povezave med glasom, gesto, telesom, prostorom in zvočnostjo.

Alessandra Eramo (1982) je umetnica, ki deluje v Berlinu, in skladateljica, ki se izraža predvsem z glasom in hrupom. Svoje nastope gradi iz segmentov besedno-zvočnih skladb, v katere vključuje tudi video, risbe in site specifične instalacije in tako raziskuje akustična območja človeškega glasu. Med leti 2015 in 2018 je bila članica projekta Errant Bodies – Sound Art Space v Berlinu. Je učiteljica umetnosti in vodi interdisciplinarno delavnico z naslovom  “The Space between Voice and Gesture”.

Tokrat v Istri plete navezo s PiNO, JEFFxperimentom in Avtomatik Deloviščem.

Dogodek je BREZPLAČEN.

PRODUKCIJA: Cona Zavod za procesiranje sodobne umetnosti
KOPRODUKCIJA: Kulturno Izobraževalno Društvo Pina, Festival JEFF (Klub Študentov Občine Koper), Avtomatik Delovišče
FINANCERJI: Evropski sklad za regionalni razvoj, Ministrstvo za kulturo RS, MCRUK

Koper ni mrtev, ampak samo zaspan

Del ekipe Avtomatik delovišča: (z leve) Tina Cotič, Toni Bračanov (motor spletnega radia NOR) in Mateja Filipič Foto: Biljana Pavlović

Del ekipe Avtomatik delovišča (z leve) Tina Cotič, Toni Bračanov (motor spletnega radia NOR) in Mateja Filipič (Foto: Biljana Pavlović).

V pritličju Tomosovega bloka je novembra zaživelo tako imenovano Avtomatik delovišče. Že s prvo razstavo, poimenovano Koper: imaginarno, ki vključuje 32 diplomskih in magistrskih del na temo koprske arhitekture ter urbanizma, je skupina pokazala usmeritev in potencial njihovega delovanja piše Biljana Pavlović za Primorkse novice.

STANE BERNIK 1938-2019

Stane Bernik je bil izjemen človek, umetnostni zgodovinar, profesor, urednik in likovni kritik. Po nedokončanem študiju arhitekture, gradbeništva in geodezije pa se na Filozofski fakulteti vpisal na umetnostno zgodovino in sociologijo. Diplomiral je leta 1964, in sicer na temo urbanizma slovenskih obmorskih mest Koper, Piran in Izola. Za diplomsko delo je prejel univerzitetno študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1989 je končal še doktorski študij na temo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture. Prav Bernik je bil prvi, ki se je posvetil podrobnejšemu vrednotenju naselbinske krajine in mestnih jeder. Za mesta Koper, Izolo in Piran je ovrednotil likovne, funkcionalne in prostorske konstante. Njegove študije so spodbudile zaščito navidezno anonimnih četrti obalnih mest.

V spomin izjemnemu poznavalcu slovenske in primorske sodobne arhitekture v Avtomatik Delovišču.

V opusu lahko zaznamo dejstvo, da arhitekture ne moremo obravnavati ločeno od urbanizma, likovne umetnosti, oblikovanja in drugih umetniških zvrsti. Svoje strokovno delo je v veliki meri usmeril v arhitekturo 20. stoletja in postavil temelje za umestitev stavb druge polovice stoletja med registrirano dediščino. Konec 60. let je zasnoval načela dokumentiranja sodobne arhitekture in tekoče spremljal ustvarjanje Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Miloša Bonče, Stanka Kristla, Savina Severja in drugih arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo

Predstavitev monografije Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja v Mestni galeriji. Foto Tina Kosec

Tri desetletja je bil glavni in odgovorni urednik revije Sinteza, odločilno pa je vplival tudi na ustanovitev predhodnika današnjega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, takratnega Arhitekturnega muzeja, in s tem na ohranitev Plečnikove hiše in njenega dragocenega interjerja. Rezultat njegovih dolgoletnih prizadevanj je tudi likovna zbirka Ljubljanske banke, ki jo je kot svetovalec bančne uprave dolga leta pomagal dopolnjevati.

V Narodni galeriji so podelili Steletove nagrade in priznanja za izjemne dosezke na podrocju konzervatorstva in restavratorstva. Foto: Žiga Živulovič jr.

Ob podelitvi Steletove nagrade za življenjsko delo na področju ohranjanja in popularizacije kulturne dediščine leta 2016, so v utemeljitvi zapisali, da je postavil temelje več področjem dosedanjega strokovnega dela varstva kulturne dediščine. Referenčne primere slovenske arhitekture in oblikovanja dvajsetega stoletja, ki se jim ne bo mogel ogniti nihče izmed sodobnih in prihajajočih raziskovalcev in kritikov, je v veliki meri definiral ravno Stane Bernik.

Weltraum – oddaja o prostoru | Delati z 99% arhitekture

V četrtek, 28.11.2019 je ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu ponovno zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja prostorov.

Boštjan se je tokrat pogovarjal s Tiagom Mota Saraiva, ki je leta 2005 z Andreio Salavessa ustanovil Ateliermob z namenom oblikovanja novih oblik arhitekturnega projektiranja, predvsem raziskovanja konteksta socialne arhitekture in strateškega planiranja. V Lizboni sem se srečal s Tiagom, da bi mi razložil več o pomenu njihovega dela in kako nastaja socialna arhitektura znotraj njihove zadruge.

Skupnostna kuhinja v sodelovanju s Colectivo Warehouse (Foto © FG+SG)

Kaj je arhitekturna zadruga in zakaj tovrstna organizacija?

Na začetku, ob ustanovitvi, smo delovali kot običajno arhitekturno podjetje. Kasneje, med gradbeno krizo , pa smo začeli veliko sodelovati z različnimi skupnostmi. Ustanovili smo skupino »Working with the 99 %«, znotraj katere smo začeli z realizacijo različnih projektov za razvoj skupnosti, ki si ne more privoščiti arhitekta. Za pridobitev sredstev za tovrstne projekte smo začeli kandidirati na različne javne razpise in ker je ta vrsta projektov začela prevladovati , smo pisarno organizirali na drugačen način. Namesto konvencionalnega arhitekturnega projektiranja smo registrirali in odprli zadrugo, znotraj katere sodelujemo z različnimi deležniki znotraj nje. Zadruga in zadružništvo je tako postala naša skupna platforma za sodelovanje.

Obstaja organizacijski model; na kakšen način pokrijete proračun?

Na začetku smo delo dobivali s prijavami na javne natečaje, sedaj pa projekte prijavljamo na različne javne razpise. Pridobivanje dela na natečajih, ki jih ne zmagaš, lahko preprosto pozabiš. Projekt gre v smeti, ker ga ne moreš ponovno uporabiti. Zadružništvo nam v tem kontekstu omogoča prijavo projektov na različne razpise, saj se ideje lahko financirajo iz različnih virov. Gre za različne razpise na kulturnih, upravnih in varnostnih področij. Trenutno se v EU oblikuje potreba po projektih, ki spodbujajo varnost, zato naše ideje in koncepte oblikujemo za te razpise in vanje vključujemo lokalne skupnosti iz obravnavanih sosesk. Na začetku projekta se v določeni soseski najprej informiramo o osnovnih težavah kar med prebivalci z izvedbo različnih anket in pogovorov. Nato njihove odgovore primerjamo s potrebami in cilji različnih financiranj.

Amfiteater Prodac Sul (Foto © Valter Vinagre)

Kako izberete lokacije in skupnosti, s katerimi boste sodelovali?

Ne izberemo jih, ampak pridejo k nam. Tako je k nam prišla tudi predsednica sosedske skupnosti iz lizbonskega sluma. Za nas je slišala iz drugega projekta, ki smo ga izvajali in ker je želela sodelovanja, nas je kontaktirala. Naše delo temelji na reševanju težav v soseskah, kjer želimo udejaniti pričakovanja ljudi te soseske. Po drugi strani želimo ponovno vzpostaviti sodelovanje in povezavo med prebivalci ter državo, s čimer se problematika rešuje bolj celovito.

Kako v svoje projekte vključujete različne pobude in marginalne skupine?

Obstaja veliko situacij, ki jih z našim znanjem ni mogoče rešiti, na primer nasilja v družini. Zaradi tega imamo vzpostavljene različne partnerske mreže, ki se k projektu vključijo, ko se odprejo nove tematike. S projekti ne želimo tekmovati z drugimi pisarnami, temveč graditi sinergijo in sodelovanje. Zaradi transparentnost našega dela smo cilje in načine dela zapisali tudi na našem blogu. Upamo, da se bo našim projektom pridružilo veliko posameznikov in skupin.

Projekt “Načrti za protest” (Foto © Max Rosenheim)

Kako se preko vaših projektov izvaja participacija?

Veliko sodelujemo z marginalnimi skupnostmi. Govorim predvsem o romskih skupnostih, ki nimajo dostopov do stanovanja, otroci ne hodijo v šolo. Nahajajo se izven družbenih norm, zato lahko zapadejo tudi pod vplive drog. To je posledica, ne identiteta. Običajno nam uspe mešati različne kulture, kot naprimer pri organizaciji dogodka »Batucaderas«, kjer ženske različnih starosti med petjem spregovorijo o svojih težavah.

Zelo aktivni ste na spletu; je to način, kako ustvariti skupnost in razvijati nove načine komunikacije?

Po navadi ne uporabljamo arhitekturnih načinov komunikacije, ki so večinoma vizualnega tipa. Tematike, s katerimi se ukvarjamo, izpostavimo preko različnih prispevkov na spletu, od primerov reševanja pridobivanja sredstev za zadruge, do problematike stanovanj ipd. Veliko ljudi bi želeli pristopiti v zadrugo, vendar je še veliko reči, ki se jih moramo naučiti drug od drugega.

Bil si eden izmed arhitektov pri projektu načrtovanja protestov?

V času teh protestov je bila celotna država v popolnem kaosu. Kaj smo ugotovili po štirih letih teh nočnih mor? Kako ustvariti načrte za proteste, v smislu kako se ljudje gibljejo po mestu in kako se lahko povezujejo. Naučili smo se tudi to, da moramo začeti delovati bolj politično. Bolj intenzivno smo se povezali s političnimi strankami, da bi na ta način lahko v oblikovanje sosesk vključevali in izvrševali tudi potrebe ljudi. Politični sistem smo na nek način prisilili, da so se začele obravnavati tudi lokacije v mestu, ki so izven njihovega mentalnega dosega.

Kako ste projekt predstavili?

Prosili smo za sestanek v parlamentu, obenem pa prosili stanovanjsko komisijo za pomoč ter izvedli raziskavo v različnih soseskah. Ta je bila objavljena v knjigi skupaj z 12 drugimi arhitekturnimi skupinami ter predstavljena na Lizbonskem arhitekturnem trienalu. Politika je razumela, da imamo zemljevid problemov, zato so nas vključili v pomoč pri reševanju le teh. Najprej smo protestirali, da smo lahko tako našli svoj način dela.

Zaradi turistifikacije se bo vaša pisarna preselila iz središča Lizbone; kako ustvariti bolj trajnostni turizem?

Mislim, da je v Lizboni nemogoče razvijati še več vsebin za turiste, ker se med drugim preveč koncentrirajo na določena območja. Lizbona je evropskim državljanom enostavno dosegljivo in prijazno mesto, zato ima zelo veliko obiska. Menim, da bi morali obrniti perspektivo, da turisti postanejo del mesta, zato jim je potrebno predstaviti, kako živeti identiteto mesta.