V okviru Zbornice za arhitekturo in prostor ZAPS je bil po naročilu Mestne občine Koper leta 2006 razpisan Javni odprti enostopenjski idejni natečaj za izbiro strokovno najprimernejše rešitve za posamezna območja mesta Koper, med drugim tudi za območje Muzejskega trga.
Kaj pomeni urejanje javnih prostorov po načelih javno- zasebnega partnerstva predstavlja zatečeno stanje. Gradbeništvo in arhitektura je v letu 2008 zaznala velik upad projektov zaradi svetovne krize, ki se je najbolj izrazil na grajenem okolju. Za uravnotežen razvoj javnega urbanega prostora je potreben participatoren proces različnih akterjev. Za pripravo in izvedbo natečaja leta 2006 je MOK vložila ogromen finančni delež, saj se je predvidelo urejanje javnih prostorov kot se nikoli v samostojni državi. Kako bo struktura garažne hiše celostno vpeta v koncept razvoja javnega trga nad njo pa bo najbrž pokazala javna razgrnitev, kjer bi za načrtovanje javnega prostora vključili tudi potrebe prebivalcev mesta.
Leta 2006 je ocenjevalna natečajna komisija v sestavi Andrej Mlakar, u.d.i.a. (predsednik), Igor Hrvatin (podpredsednik), Zdravko Hočevar, u.d.i.s. (MOK), Darko Grad, univ.dipl.prav. (MOK), Marko Einspiler, u.d.i.a. (MOK), prof. Janez Koželj, u.d.i.a. (ZAPS), Maja Simoneti, u.d.i.k.a. (nadomestna članica ZAPS), Sonja Škodnik, u.d.i.a. (nadomestna članica MOK), Jani Bačič, podžupan MOK, prof. dr. Ana Sonja Hoyer, konservatorska svetnica in izvedenka za kulturno dediščino ter poročevalki Valnea Družeta, u.d.i.a., Jana Gojanovič Purger, u.d.i.a. in skrbinca mag. Barbara Žižič, u.d.i.a. v poročilu za strokovno najprimernejšo rešitev izbrala projekt Multiplan arhitektov.
V poročilu je komisija zapisala sledeče:”Avtorji razvijajo zasnovo oživitve vseh treh obodnih trgov. Parkirno hišo na Muzejskem trgu obravnavajo kot strukturo, ki povezuje nivo starega mesta z novo obvoznico. Muzejski trg je zamišljen kot osrednji trg tega dela mesta in urbanistična poteza v simetrali celotne ureditve. Zasnova temelji na sodobnem oblikovanju treh trgov za tri namene, ki imajo temu ustrezne različne talne ureditve in opremo. Tako nastane niz različnih ambientov, zgodovinski Muzejski trg z rekonstruiranim srednjeveškim tlakom, izpraznjen osrednji Senčni trg, namenjen prireditvam, in Razgledni trg za posedanje. Sekvence posameznih trgov zaznamujejo ploščad v obrisu cerkve Sv. Dominika, univerzitena stavba s prostorno praznino preddverja, ki jo dopolnjuje streha senčil nad ploščadjo, ter iztek proti Belvederju. Oblikovanje trgov je sodobno in umirjeno, tako da ustvarja ozadje dogajanju, ki ga omogoča. Paviljon z vstopom peščev v garažo je postavljen in oblikovan skladno s celoto, prav tako je z diskretno zarezo v brežino primerno oblikovan uvoz v garažo. Arhitektura trga je zasnovana v obliki krajine, ki čaka na dogodek. Oblikovana je sodobno in umirjeno tako, da se prilagaja različnim značajem in merilom prostora. Žirijo je prepričalo bistvena kvaliteta rešitve, ki iz obstoječega nasprotja z moderno govorico in dinamično kompozicijo ustvarja sintezo med sodobnim in zgodovinskim mestom. Zato je predlog nagradila s prvo nagrado.“
Zgodba o urbani praznini
Prvonagrajena arhitekturna rešitev Multiplan arhitektov celovito obravnava območje vseh treh trgov in ne vsakega posebej. S tovrstno obravnavo predstavlja kontinuirano in celovito rešitev celotnega območja severnega roba historičnega mestnega jedra. Javne urbane prostore trgov, ki se nahajajo znotraj (mestne) lupine označijo arhitekti kot praznine, ki ustvarjajo konstantno napetost in s tem sooblikujejo atmosfero in odnose med posameznimi oblikami. Praznina trgov je slika nevidnega mesta, ki je določena in definirana z grajenim okoljem in oblikuje zgodbo o prostorski celoti. Praznina predstavlja območje za načrtovanje/ustvarjanje prostorskih napetosti, situacij in odnosov med dvema poloma.
Avtorji projekta Multiplan arhitekti tako s celostno zasnovanim projektom ureditve treh trgov dokazujejo potrebno po celoviti obravnavi javnih prostorov mesta z minimalnimi posegi, ki upoštevajo lokacijske danosti in omogočaji pripovedovanje različnih zgodb skozi spreminjanje urbane narave območja.
Kako se v primeru naročanja preko javno-zasebnega partnerstva napačno rešuje strokovne, arhitekturne, urbanistične in konservatorske probleme je lahko po končani izvedbi projekta vidno na javnem prostoru, ki se zaradi nezrelih odločitev krči ali pa dobiva neuporabne površine za uporabnike. Pri neupoštevanju stroke se dolgoročno pokažejo posledice, ki so vidne ne neustrezno uporabljenih materialih, neprimernemu oblikovanju za različne uporabnike ter prevsem v porabljenem finančnem deležu.
Iz magistrske naloge Tjaše KogovšekIdejna zasnova reurbanizacije mestnega jedra Kopra – Urbana regeneracija na območju Belvederja, ki jo je 27.03.2020 uspešno zagovarjala na Fakulteti za arhitekturo univerze v Ljubljani pod mentorstvom izr. prof. doc. dr. Alenka Fikfak in somentorja doc. dr. Boštjana Bugarič, vam predstavljamo zeleno ureditev Belvederja v Kopru.
Pogled na mestno jedro leta 1980.Pogled na mestno jedro Kopra 2020.Območje obdelave.
Belveder se nahaja na severnem delu historičnega mestnega jedra, na zavidljivi lokaciji s pogledom na obalo, marino, terminal in odprto morje, katerega pa trenutno zmoti tudi pogled na parkirišče ob morju, pretirano asfaltirane površine neurejen potniški terminal in hrupne žerjave Luke Koper.
Urbanistični koncept (Slika 1)
Urbanistični koncept (slika 1) predvideva zaprtje ulice Belveder, katera se ozeleni in predstavlja zeleno mejo med mestnim jedrom na višjem nivoju in obalnim pasom na nižjem nivoju. Vsi trije severni mestni trgi; Nazorjev, Muzejski, Vergerijev ter območje nad Izolskimi vrati, se prenovijo in predstavljajo ploščadi s pogledom na odprto morje.
Zeleni ambienti.
Umik tranzitnega prometa z ulice Belveder opravičuje trenutno grajena garažna hiša pod Muzejskim trgom, ki bo nudila mesto 466 avtomobilom. Investitor garažne hiše je Mestna občina Koper. Izbor lokacije garažne hiše je sicer manj primeren “zaradi umika arheoloških izkopanin ob pričetku gradbenih del maja in junija 2019 ter zaradi nevarnosti ustvaritve preobremenjenega prometnega vozlišča na severnem mestnem robu po njenem odprtju.” (komentar strokovne komisije na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani na zagovoru magisterija (op. uredništva))
Na celotnem območju severnega mestnega roba, vključno z obalnim pasom, se zazelenijo območja trenutno tranzitnega in mirujočega prometa; na Ulici Belveder, severnih mestnih trgih in obalnem parkirišču. Novi Belvederski zeleni pas nudi zvočno in vizualno bariero Luki Koper in poudari bivšo zasnovno obliko otoka.
Na nižjem nivoju se ob morju uredi obmorska promenada ob lokalni poti z umirjenim prometom, ki poteka po celotnem robu mestnega jedra, in na njej vzpostavi nov drevored. Med ulico ulico Belveder in obstoječim mestnim kopališčem se s stopniščem v terenu oblikuje nova prečno povezava med mestom in morjem.
Muzejski trg predstavlja glavno severno vhodno točko v mesto, ki povezuje morski nivo direktno do Pokrajinskega muzeja. Mestni trg bo po zgrajeni garažni hiši dostopen skozi tri neposredne izhode z dvigali in pa preko stopniščnih poti z obstoječega kopališča ter s strani potniškega terminala, kjer se že nahaja zunanje dvigalo.
Prvo idejno zasnovo ureditve detajla Muzejskega trga je Kogovškova načrtovala septembra 2019. Za pridobitev mnenj na podlagi katerih je bila javnost preko socialnih omrežij pozvana k opredelitvi do načrtovanega objekta in k prispevanju vsebinskih predlogov, so pomembnejši in večkrat ponovljeni tekstovno prikazani na spodnji shemi.
Končni detajl ureditve Muzejskega trga z ulico Belveder je na podlagi javnih mnenj posodobljen. Ohrani se osrednja pot, ki poteka čez Muzejski trg od severne razgledne ploščadi do Pokrajinskega Muzeja, in deli trg na dva dela, kjer je manjša in pomaknjena vzhodneje, s čimer se poveča zeleni del trga.
Zahodni del trga se ozeleni in ima ob robu dvignjen teren za zasaditev dreves. Severno ostaja predvideno otroško igrišče, vmes pa vodni element, na lokaciji bivše podrte cisterne, kjer je vrhnji profil usklajen z bivšim notranjim prekatom cisterne. Ta je namreč preko prekatnih filtrov čistila vodo.
Zahodna stran trga predstavlja urbani del, kjer se postavi manjši objekt , ki na severnem delu in z višjim blokom na levi (zahodni) in manjšim stanovanjskim objektom na desni (vzhodni) strani ustvarja mestno ulico in urbanistično organsko silhueto z znižanimi gabariti. Objekt je namenjen skupnosti, ohrani se zelena streha, ki je bila v anketi pozitivno sprejeta.
Med objektom in desnim, z zeleno pergolo pokritim izhodom iz garažne hiše, se postavi večnamenska ploščad, ki je edina večja tlakovana površina na trgu. Tlakovane površine omogočajo dostopnost vseh ljudi v vseh vremenskih razmerah. Doda se talni taktilni vodilni sistem za slepe in slabovidne. Na urbanem delu trga je umeščenih več klopi, sedalnih površin in med njimi nižja drevesa, grmovnice, ki nudijo varno zavetje hrbta in splošno intimo v tako velikem trgu. Na južnem delu trga so predvideni urbani vrtovi in arheološka prezentacija v tlaku.
magistrska naloga Tjaše Kogovšek, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 2020, mentorica izr. prof. doc. dr. Alenka Fikfak, somentor: doc. dr. Boštjan Bugarič
Elian Stefa, arhitekt in kustos iz Tirane, se ukvarja z raziskovanjem zapuščenih teritorijev, revitalizacijo zapuščenih objektov in vsebinskimi redefinicijami zapuščenih prostorov. Kuriral je Istanbulski bienale oblikovanja, razstavljal v New Museum NYC ter EXD v Lizboni. Na 13. Arhitekturnem Bienalu v Benetkah je v albanskem paviljonu predstavil projekt Konkretne (betonske) gobe, ki spreminja namembnost 750.000 zapuščenim bunkerjem v Albaniji.
V okviru platforme Future Architecture se je ukvarjal z demilitarizacijo zapuščenega otoka Sazan v Albaniji, ki je zaradi svoje strateške pozicije in vojaške vloge nedostopen za javnost. V preteklosti je otok ponujal dom več kot 3000 vojakom in njihovim družinam. S padcem komunističnega režima leta 1991 je otok postal nenaseljen, z desetino zapuščenih zgradb, kilometri podzemnih tunelov in na tisoče betonskih bunkerjev. Elian, s katerim sem se srečal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani, je pojasnil projekt dekolonizacije vojaške infrastructure, v katerem vzpostavlja dialog med konfliktnimi območji.
Na
tem mestu je težko določiti točno določeno stroko, lahko rečem, da imam
multidisciplinarni pristop med arhitekturo, umetnostjo in delom nevladnih
organizacij. Večinoma se ukvarjam s preučevanjem ozemlja ter kako se je to
spremenilo zaradi politike ali družbenih sprememb. Veliko sem se ukvarjal s
preoblikovanjem bunkerjev v Albaniji. Tovrstna komunistična dediščina spreminja
teritorialno povezovanje na prehodu iz komunističnega v današnje obdobje.
Rojen
si v Albaniji; v koliko državah pa si živel?
Moji
starši so se izselili, ko sem bil še zelo mlad, najprej za nekaj let v Grčijo,
kasneje pa v Kanado. Kasneje sem se kot strokovnjak oblikoval tekom študija v
Milanu. Te tri države, Albanija, Kanada in Italija, mi dajo občutek doma. Zadnjih
sedem let preživljam v Albaniji, saj sem tukaj raziskoval teme svojih projektov.
Kljub vsemu pa se počutim kot da ne pripadam kakšni določeni državi.
Štiri.
Albanščina je jezik mojih staršev. Grško sem se naučil v rani mladosti. Angleško
sem se učil v Kanadi, italijansko pa v Milanu. Različnih jezikov se učim zaradi
dela, saj sem se moral ljudem v določenih kontekstih prilagoditi, ker sami niso
govorili drugega, meni znanega jezika.
Ker sem rojen Albanec in vedno živim kje drugje kot v Albaniji, se zelo pogosto vračam nazaj s svojimi prijatelji, ki želijo vedeti kako zgleda Albanija. V Albaniji je predvsem ogromno bunkerjev. V preteklosti je država govorila o 750.000 bunkerjih, ki služijo za zaščito, v resnici pa je bila ta številka bližja 200.000, kar je za tri milijone prebivalcev še vedno ogromno. Prijatelji so me spraševali kaj so te čudne betonske gobe, ki so razširjene po vsej državi in stvari sem začel gledati z njihovega vidika.
Raziskovati sem začel potencial, ki bi ga bunkerji lahko imeli namesto stigme, ki so jo nosili iz preteklosti. Raziskoval sem predvsem možnosti njihove rabe v turistične namene. Vrednost bunkerjev z novo vsebino sem razumel kot identifikacijsko oznako albanskega ozemlja. Med študijem na Politecnico v Milanu sem z mentorjem Stefanom Boerijem razvil posebno tehniko transformacije bunkerjev. Skupaj z Gylerjem Mydytijem smo razvili DIY transformacijski vodnik za zavetišča v bunkerjih. V osnovi smo razvili »naredi si sam« vodnik, s katerim lahko kdorkoli preoblikuje bunker in ga naredi uporabnega. Na srečo bunkerji niso bili nikoli uporabljeni v vojni.
Kakšen
bi bil namen turistične preobrazbe bunkerjev?
Zaradi skrajne izolacije, ki jo je izvajal nekdanji diktator, je bila do nedavnega Albanija precej neprehodna. Zelo pomembno se mi je zdelo, da iz simbola komunističnega obdobja zaprtosti ustvarim simbol dobrodošlice. Tako Konkretne (betonske) gobe niso ravno konkreten arhitekturni projekt, temveč bolj intelektualna spodbuda in nabor navodil. Gre za prvi tovrsten projekt, ki se je ukvarjal z bunkerji na raziskovalni način.
Konkretne (betonske) gobe niso nikoli spremenile določenega bunkerja, vendar so ga drugi projekti vzeli kot referenco. Omenim lahko na primer projekt študentov arhitekture Univerze Polis Bed & Bunker ali pa projekt Converscene Niku Alexa Muçaj. Konkretne (betonske) gobe so opravile pomembno delo pri ozaveščanju lokalnega in mednarodnega sveta o bunkerjih, njihovi zgodovini in potencialu.
Kaj
ti danes predstavlja predstavitev na Beneškem bienalu leta 2012?
Menim,
da je bilo to zelo pomembno leto za projekt, ki je bil tudi njegov zaključek z
izdajo knjige pri založbi dpr-barcelona za Albanski paviljon na Beneškem
bienalu leta 2012. Ethel Baraona Pohl in Cesar Reyes sta mi pomagala
preoblikovati diplomsko nalogo v knjigo, ki je v kombinaciji z dokumentarnim
filmom zaključila cikel Konkretnih (betonskih) gob.
Kako
si se srečal s Cesarjem Reyesom in Ethel Baraono Pohl?
Takrat sem imel priložnost in veliko veselje sodelovati z Ethel kot pridruženi kustos na prvem Istanbulskem bienalu oblikovanja Adhocracy, ki ga je kuriral Joseph Grima. Tam smo se prvič srečali in odkrili, da nas združuje enkratna ljubezen do knjig. Nadaljnje razprave med delom za Adhocracy so ustvarile knjigo in prijateljstvo. Zelo sem navdušen nad njihovim delom, še posebej nad partnerstvom s platformo Future Architecture in serijo Archifutures.
Tudi
ti si del platforme Future Architecture?
Tako je, to je bila zame neverjetna izkušnja! S projektom Art(i)lerija sem na Future Architecture Exchange 2019 predstavil svoje raziskave o Sazanu nekaterim eminentnim raziskovalcem in partnerskim institucijam. V Albaniji se je od izdaje knjige Konkretne (betonske) gobe uničilo veliko bunkerjev. Kljub temu je pomembno, da še vedno služijo kot dokaz paranoje skrajnih diktatorjev, neuporabne infrastrukture in napačne ideologije.
Danes so edine lokacije, kjer vidimo vpliv bunkerjev na pokrajino v zaščitenih naravnih parkih ali težko dostopnih območjih. Gre za kraje, kot je narodni park Dajti blizu Tirane, vojaške baze v bližini Kepi i Rodonit ali otok Sazan. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je otok gostil 3000 vojakov in približno 300 njihovih družin. To je bila za državo velikanska naložba, saj otok nima dostopa do vode, kar je pomenilo, da je bilo potrebno pitno vodo za 4000 ljudi vsak dan dovažati s cisternami. Zdaj je otok skoraj popolnoma zapuščen. Na njem se nahajajo ruševine približno dveh citadel, bolnišničnega kompleksa in šol, kar je lahko izhodišče za razvoj nove skupnosti.
V zadnjih letih se je Albanija usmerila v hiter razvoj turizma, ki je pogosto pomeni uničujoč efekt nad naravo. Sazan ostaja eden zadnjih segmentov albanske obale, ki se ga turborazvoj, značilen za Balkan, ne dotika. Od leta 2017 deluje Sazan kot muzej na prostem zahvaljujoč sodelovanju med ministrstvom za turizem in ministrstvom za obrambo. Vsakdnevno obišče v poletni sezoni s čolni iz zaliva Vlora veliko ljudi. Od nekaj sto v letu 2017 je število v letu 2019 naraslo na več kot 1000 obiskovalcev. To vsekakor povzroča onesnaževanje neokrnjene narave otoka. Poleg tega so bili na mizi tudi predlogi o tem, da bi Sazan postal velikanska igralnica. Ker gre za zaprt sistem, se hitro opazi vpliv človeškega delovanja.
Cilj projekta Art(i)lerija je zaščititi otok pred ekstremnimi oblikami razvoja in ga namesto tega uporabiti ne le kot muzej paranoje nekdanjega diktatorja, ampak ga obogatiti z aktivno platformo za razvoj sodobne umetnosti in arhitekture, ki bo ozemlju Sazana dala nov pomen. Otok bi tako predstavljal razvoj, ki ga želimo v prihodnosti videti na preostalem ozemlju obale. V kolikor nam uspe najti uravnotežen pristop življenja na tem neplodnem otoku z izobraževalnimi delavnicami, na primer reševanjem problema z vodo, potem lahko te eksperimentalne strategije uporabimo tudi drugje na kopnem. Dolgoročni načrt je na otoku ustvariti poletno šolo za ezidenčne arhitekte in umetnike v sodelovanju s študenti, ki bodo lahko otok preoblikovali skozi aktivni ustvarjalni laboratorij v poletnih mesecih.
Kako
velik je otok?
Otok
ima 5 km v dolžino in 2 km v širino, kar pomeni nekaj več kot 5 km2. Zaradi
strmega terena bi za pohod po vsem otoku
v njegovem trenutnem stanju potrebovali vsaj nekaj dni.
Razvijati
tako progresivno temo, kot je rekuperacija vode zaradi njenega pomanjkanja, je
sprejeto pozitivno s strani domačinov?
Čeprav
je v regiji Vlore, kjer se nahaja tudi Sazan, veliko naravne vode z izviri, primanjkuje
predvsem infrastrukture. Ljudje imajo vodo na tekoči pipi le nekaj ur na dan in
so od začetka 90-ih primorani namestiti svoje osebne rezervoarje, da imajo
lahko vodo tudi preostali del dneva. Vsi se resnično zavedajo pomena
infrastrukture glede na to, kako pogosto se morajo zanašati na lastne rešitve.
Kaj
ustvarja kritični turizem v nasprotju z množičnim turizmom?
V
šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo videli
kako množični turizem v Španiji, Grčiji in Cipru za seboj pušča zapuščena
ozemlja. Če se vrnem k Sazanu, ki so ga leta 2010 želeli spremeniti v območje
igralnic, s čimer bi popolnoma spremenili celotno floro in favno otoka.
Množični priliv turistov bi spremenil ozemlje in s tem bi izgubili lekcije, ki
smo se jih morali naučiti iz preteklih napak. Albanija ima med drugim edinstveno
pokrajino, kar je tudi moj glavni razlog vrnitve. Narave ne moremo jemati kot nekaj
samoumevnega, ampak mora biti zaščitena. Zaradi tega je pomembno, da se razvija
počasne panoge, ki povezujejo domačine in naravo.
Odpiraš
napredne ideje skozi drugačno perspektivo, ki lahko pripomore k boljšemu razvoju?
Po izobrazbi sem arhitekt,
vendar se osebno nisem trudil graditi,
saj mislim,
da je grajenega
dovolj. Po mojem mnenju je potrebno
stremeti k funkcionalni
transformaciji ter prilagodljivi ponovni
uporabi obstoječega.
»V Lancasterski listini o oblikovanju so avtorji zapisali, da velik del oblikovanja vztrajno vlaga energijo v to, kaj lahko oblikovanje naredi, na podlagi sentimentalnega prepričanja o tem, kaj bi lahko postalo. Dejstvo pa je, da bi se oblikovanje moralo soočiti z neprijetno resnico, da morda ne bo moglo narediti vsega tega, kar verjame, da lahko. Seveda pa lahko na neprijetno resnico pogledamo tudi iz nasprotnega, pozitivnega zornega kota. Oblikovanje lahko razumemo kot gesto, orodje in sredstvo analiziranja ter sintetiziranja prihodnjih vizij. Služijo nam lahko kot sredstvo razvijanja načinov, kako bolje skrbeti za naš svet, naša mesta, naše preživetje in drug za drugega,« je v predstavitvenem tekstu zapisala doc. dr. Barbara Predan, predavateljica predmeta Razvoj in teorija oblikovanja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanju, UL ALUO.
Prav z zadnjo trditvijo sta se z dr. Michalo Lipkovo med 17. in 21. februarjem 2020 ukvarjali na participatorni delavnici v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru, kjer sta izpostavili temeljno vprašanje »kaj danes pomeni biti človek – individualno in družbeno – ter kako njegovo poseganje v svet skozi prizmo oblikovanja in participativnih praks omogoča ustvarjanje ustreznih razmer za boljše (so)bivanje oziroma življenje.« Obenem se v galeriji Avtomatik delovišča mladi kreativci predstavljajo preko razstave, ki je rezultat trimesečnega seminarja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.
Katera vprašanja zastavlja
oblikovanje?
Barbara: Kadar omenjamo oblikovanje, največkrat govorimo o končnih izdelkih in storitvah. Ideja seminarja prejšnjega semestra na smeri za industrijsko oblikovanje UL ALUO, pa stremi k temu, da se študentom predstavi kako je lahko oblikovanje veliko več kot le snovanje končnih izdelkov. Če torej sledimo Lancasterski listini o oblikovanju, potem vemo, da oblikovalci ne morejo imeti odgovorov na vsa vprašanja in zato je lahko njihova vloga v družbi drugačna, skrbnejša. Na primer, da oblikovalci odpiramo širšo diskusijo, s katero lahko bolje prispevamo k razvoju skupnosti. Pri omenjenem gre sicer za proces, ki je lahko zelo konkreten ali pa spekulativen, futurističen, utopičen ali distopičen.
K projektu se je pridružila Michala
Lipkova iz Bratislave. Kje sta se srečali?
Michala: Z Barbaro sva se srečali na poletni šoli za družbene inovacije Holis. Obe sva zaznali, da imava veliko skupnih načinov dela, kar pa me pri Barbari fascinira je to, da se je od nje nenehoma možno naučiti veliko novega. Rada raziskujem različne pristope in ker so njeni veliko bolj teoretični od mojih, sem sprejela povabilo na delavnico.
Omenila si spekulacije; kako se
to prenaša na oblikovanje?
Barbara: Osnova pri spekulativnem oblikovanju je argumentirana kritika, za kar pa je ključno razumevanje trenutnega stanja. Z razumevanjem slednjega, kaj nas je pripeljalo do te točke, kjer se nahajamo, lahko razumemo katere odločitve so botrovale pri procesu odločanja. Z razumevanjem situacije v kateri živimo, lahko začnemo postavljati vprašanja, kako pomembne so naše odločitve in še ključneje, njihovi učinki, ki tem odločitvam sledijo. Tukaj se naslanjam na misel Tonyja Frya, ki govori o analitičnem pristopu oblikovalcev do trenutne situacije in njihovem pogosto preveč fiksiranem reševanju problemov okrog sebe. Fokus je takrat drugje kot na naših dejanjih, zato moramo po njegovem mnenju zamenjati perspektivo in razmisliti o svetu v katerem želimo živeti in glede na to oblikovati razumne odločitve. Odločitve, katerih učinki nas bodo pripeljali do želenega stanja, boljše prihodnosti nas vseh.
Kako je smiselno predstaviti
načela tovrstnega oblikovanja v Kopru?
Michala: Študentje so veliko eksperimentirali na posameznih lokacijah in s tem tudi testirali svoje koncepte direktno na mestu. Oblikovanje ima to možnost, da ponudi izkušnjo še neizvedenega, kar pa pripomore k oblikovanju otipljivih rezultatov. Seveda se ob tem, ko nekaj kar si ne predstavljamo izkusimo, odpre prosto za sprejemanje inovacij.
Barbara: Glavna tema delavnice je bila vezana na razumevanje vloge družbenih invoacij. Zakaj? Dandanes stvari (če poenostavimo) največkrat vrednotimo preko kapitala, koliko denarja bo kdo zaslužil, kako hitro bo povrnjen vložek. Pri družbenih inovacijah pa v središče postavimo razumevanje skupnosti, kako pristopiti in se pogovarjati s skupnostjo, kakšne so koristi za skupnost in posameznika znotraj skupnosti. Gre za razvijanje drugačnih vrednot, te so morda na prvi pogled manj oprijemljive kot dobiček, a lahko imajo dolgoročno veliko močnejši učinek. S tem se odprejo drugačni potenciali, na katerih se lahko začne razvoj drugačnih raziskovanj in zasnov v polju oblikovanja.
Torej je to samo začetek dela s
skupnostjo, od katere je potrebno pridobiti zaupanje. Se lahko z oblikovanjem pridobi
to zaupanje?
Michala: Oblikovalci to imenujemo soustvarjanje in sooblikovanje. Gre za dolgoročen proces, ki je zelo pomemben, saj odpira možnosti za aktivno sodelovanje med različnimi akterji in jih s tem veliko bolj jasno vključuje v vse razvojne procese. Vključno s sprejemanjem odločitev.
Barbara: Zelo pomembno je, da se koncept sprejme s strani uporabnikov in soustvarjanje tu igra ključno vlogo. V procesu »od zgoraj navzdol«, ko oblikovalci definirajo uporabnikom kaj morajo narediti, tega uporabniki pogosto ne bodo sprejeli kot nekaj svojega in se zato s konceptom ne bodo identificirali. Soustvarjanje je proces, ki skupnosti omogoči soodločanje v nasprtoju z oblikovalci, ki zgolj zbirajo mnenja in se potem sami odločajo kako naj se projekt izvede.
Lahko ta proces oblikuje tudi
konkretne rezultate?
Michala: Seveda. Gre za vključevanje različnih akterjev, ki po končani delavnici ali poletni šoli postanejo lastniki inovacije in jo naprej razvijajo v skupnosti. Seveda poskušamo z njimi ostati v stiku in jim ponuditi bodisi povratne informacije bodisi pomoč. Vsekakor morajo biti oni tisti, ki implementirajo predloge in rezultate, ker to počnejo za dobrobit lastne skupnosti.
Barbara: V Sloveniji imamo kar nekaj tovrstnih primerov dobre prakse, na primer ProstoRož ali Oloop design. Obe skupini ustvarjata konkretne oblikovalske rešitve preko različnih participatornih procesov. Smiselno bi bilo, da bi obstajalo veliko več tovrstnih praks.
Ko govorimo o Tomosu in njegovih
posledicah na skupnost, lahko govorimo tudi o načinu samoupravljanja v
oblikovanju?
Barbara: Danes ima samoupravljanje za nekatere negativni pomen in se zato velikokrat pojavlja pod terminom soupravljanje. V praksi največkrat govorimo o participaciji, kjer se mesta usmerjajo v uvedbo participatornih proračunov. Samoupravljanje je imelo zelo močan vpliv na oblikovanje, pa ne samo v Jugoslaviji. V oblikovanje je bilo zelo močno vdelano, saj je poudarjalo pomembnost sodelovanja, participacije in soodločanja. Ko govorimo o začetkih participacije v oblikovanju, slednje zgodovina oblikovanja pripiše oblikovalcem, ki so v drugi polovici 20. stoletja aktivno sodelovali z delavskimi gibanji v Skandinaviji. Nikoli pa se ne govori o Jugoslaviji in njenem vplivu in integraciji samoupravnjanja na mednarodna gibanja. Lep primer slednjega je mednarodno delovanje slovenskih oblikovalcev v mednarodnem združenje industrijskega oblikvoanja ICSID. Slovenski oblikovalci so bili zelo aktivni in sodelovali na koferencah in delavnicah, kjer so poudarjali decentralizacijo in zakaj je nujno prisluhniti t.i. tretjem svetu. Zgodovina oblikovanja definira vzhodni in zahodni blok, pri tem pa se je popolnoma pozabilo na učinke oblikovanja iz držav v gibanju neuvrščenih.
Kaj bi bila v tem kontekstu rešitev za večjo mobilnost na slovenski obali?
Michala: Razumeti moramo, da se ljudje odzivajo na infrastrukturo. Njihov cilj je potovati iz točke A do točke B in zato je pomembno katere načine jim ponudimo za to pot. Ljudje bodo začeli uporabljati tudi bolj ekološke opcije, če obstaja več različnih opcij. Ti preskoki se se seveda ne morejo zgoditi hitro, potrebno je časovno obdobje z nekakšno tranzicijo. Prihodnost mobilnosti ni samo v enem prevoznem sredstvu oziroma v eni obliki prevoza, ampak v uporabi raznovrstnih kombiniranih prevoznih sredstvih in obstoječih danosti, mrež, možnostih uporabe digitalnih storitev, ki omogočajo kombinacijo transporta in uporabo najbolj primerne in učinkovite alternative, ki je na voljo. To seveda pomeni tudi kombinacijo železniškega prometa in uporabo morja z učinkovito integracijo.
Sodelujoči študenti: Valeska Rimele, Pami Prevolnik, Martin Pevec, Dea Beatovikj, Žiga Žalec, Deja Kofol, Matevž Breznikar, Tino Duralija, Jon Schwarzmann.
Mentorici:
Dr. Michala Lipkova je diplomirala iz industrijskega oblikovanja na Tehniški univerzi v Bratislavi. Specializacijo je opravila na področju industrijskega in avtomobilskega oblikovanja na University of Sourthern Denmark, Škoda Auto, Plastic Omnium. Od leta 2009 je vodja nevladne organizacije, ki koordinira razstavni projekt Flowers for Slovakia. Kot raziskovalka je več let delovala na Fakulteti za arhitekturo v Bratislavi, kjer je prejela tudi doktorski naziv. Pri svojem delu se posveča raziskovanju izobraževanja v oblikovanju, odprtokodnemu oblikovanju in oblikovanju, ki v središče postavlja uporabnika. Trenutno je zaposlena kot docentka na Inštitutu za oblikovanje, ki deluje pri Slovak University of Technology Bratislava.
Dr. Barbara Predan je teoretičarka, predavateljica, soustanoviteljica in vodja sekcije za teorijo oblikovanja pri društvu Pekinpah. Je tudi soustanoviteljica ter direktorica (od leta 2014) znanstvenoraziskovalnega Inštituta za oblikovanje, kot tudi soustanoviteljica mednarodnega združenja za oblikovanje CODEC. Strokovna besedila ima objavljena v revijah, kot so Design Issues, Design Principles and Practices, Filozofski vestnik, Dialogi, ČKZ, Piranesi. Je (so)avtorica šestih knjig, urednica desetih knjig ter avtorica in kuratorka 20 razstav. Od leta 2009 predava predmeta Teorija in razvoj oblikovanja in Storitveno oblikovanje na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter redno predava na mednarodnih znanstvenih in strokovnih konferencah.
Fotografije: Aleš
Rosa
Vodja projekta:
Boštjan Bugarič, Avtomatik Delovišče
Koproducenti: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL, KUD C3, Center za Kreativnost MAO Slovenija, Društvo Pekinpah
Participatorna delavnica študentov industrijskega oblikovanja UL ALUO bo v Avtomatik delovišču med 17.–21. 02 2020. Otvoritev razstave: 17.02.2020 ob 18:00. Razstava bo brez vstopnine prosto dostopna od 17. do 21. februarja 2020 od 15:00 do 19:00.
V lancasterski
listini o oblikovanju so avtorji zapisali, da velik del oblikovanja vztrajno vlaga energijo v to, kaj lahko oblikovanje naredi, na
podlagi sentimentalnega prepričanja o tem, kaj bi lahko postalo. Dejstvo pa je,
da bi se oblikovanje moralo soočiti z neprijetno resnico, da morda ne bo moglo
narediti vsega tega, kar verjame, da lahko. Seveda pa lahko na neprijetno
resnico pogledamo tudi iz nasprotnega, pozitivnega zornega kota. Oblikovanje
lahko razumemo kot gesto, orodje in sredstvo analiziranja ter sintetiziranja
prihodnjih vizij. Služijo nam lahko kot sredstvo razvijanja načinov, kako bolje
skrbeti za naš svet, naša mesta, naše preživetje in drug za drugega. Prav z
zadnjim se bomo ukvarjali na delavnici v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru.
Delavnica se bo ukvarjala s temeljnim vprašanjem, kaj danes pomeni biti človek
– individualno in družbeno – ter kako njegovo poseganje v svet skozi prizmo
oblikovanja in participativnih praks omogoča ustvarjanje ustreznih razmer za
boljše (so)bivanje oziroma življenje.
Delavnico bo v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru pospremila skupinska študentska razstava. Razstava je rezultat trimesečnega seminarja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Na seminarju Katera vprašanja zastavlja oblikovanje? pri predmetu Razvoj in teorija oblikovanja I so pod mentorstvom doc. dr. Barbare Predan sodelovali študenti 2. stopnje 1. letnika industrijskega oblikovanja.
—
Kratki opisi razstavljenih del:
2073 kratek film Avtorji: Tino Duralija, Jon Schwarzmann, Žiga Žalec, 2019/2020 Kratek film 2073 nas postavi v bližnjo prihodnost in odpira vprašanja globalnega segrevanja, migrantske problematike in množičnega nadzora. To so teme, s katerimi se pogosto srečujemo že danes, vendar se od njih vse preveč radi zatekamo v udobje konformizma. Če ne bomo spremenili svojega odnosa do sveta, nas čaka temačna prihodnost.
Jutrišnji spomini videoinstalacija Avtorji: Dea Beatovikj, Matevž Breznikar, Pami Prevolnik, 2019/2020 Jutrišnji spomini so prikaz tega, kakšno bi bilo naše življenje, če bi bila nadgradnja našega telesa nekaj običajnega. V videoizrezkih so predstavljeni različni načini, kako bi tehnologija vplivala na nas in naše okolje. Gledalec si posnetke ogleda v spremstvu možganov, kot ilustracija, da so ti sicer vedno prisotni, a je njihova navzočnost pogosto spregledana. Opazovalcu s projektom zastavljamo vprašanje: Kaj je človeško?
2020 prostorska instalacija Avtorji: Deja Kofol, Martin Pevec, Valeska Rimele, 2019/2020 Bolj kot kadarkoli se soočamo z nujnostjo hitre in drastične spremembe načina življenja, s čimer bi preprečili okoljsko katastrofo. Sprašujemo se, ali je sploh mogoče spremeniti svet, ne da bi spremenili načela, ki jim kot družba sledimo. Ali lahko sprememba koncepta dela, lastnine, napredka z vzpostavitvijo ekološke zavesti na vseh ravneh delovanja družbe prispeva h kakovostnejšem bivanju vseh bitij? S spekulacijo smo skušali ilustrirati življenje leta 2020, ki bi nastopilo, če bi ta vodila ponotranjili že leta 1992 po konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru.
—
Kratki predstavitvi mentoric delavnice:
Dr. Michala Lipkova je diplomirala iz industrijskega oblikovanja na Tehniški univerzi v
Bratislavi. Specializacijo je opravila na področju industrijskega in
avtomobilskega oblikovanja na University of Sourthern Denmark, Škoda Auto,
Plastic Omnium. Od leta 2009 je vodja nevladne organizacije, ki koordinira
razstavni projekt Flowers for Slovakia. Kot raziskovalka je več let delovala na
Fakulteti za arhitekturo v Bratislavi, kjer je prejela tudi doktorski naziv.
Pri svojem delu se posveča raziskovanju izobraževanja v oblikovanju,
odprtokodnemu oblikovanju in oblikovanju, ki v središče postavlja uporabnika.
Trenutno je zaposlena kot docentka na Inštitutu za oblikovanje, ki deluje pri
Slovak University of Technology Bratislava.
Dr. Barbara Predan je teoretičarka, predavateljica, soustanoviteljica in vodja sekcije za
teorijo oblikovanja pri društvu Pekinpah. Je tudi soustanoviteljica ter
direktorica (od leta 2014) znanstvenoraziskovalnega Inštituta za oblikovanje,
kot tudi soustanoviteljica mednarodnega združenja za oblikovanje CODEC.
Strokovna besedila ima objavljena v revijah, kot so Design Issues, Design Principles and Practices, Filozofski vestnik,
Dialogi, ČKZ, Piranesi. Je (so)avtorica šestih knjig, urednica desetih
knjig ter avtorica in kuratorka 20 razstav. Od leta 2009 predava predmeta
Teorija in razvoj oblikovanja in Storitveno oblikovanje na Oddelku za
industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in
oblikovanje Univerze v Ljubljani ter redno predava na mednarodnih znanstvenih
in strokovnih konferencah.
Sodelujoči študenti: Dea Beatovikj, Matevž Breznikar, Tino Duralija, Deja Kofol, Martin Pevec, Pami Prevolnik, Valeska Rimele, Jon Schwarzmann, Žiga Žalec
Produkcija: Avtomatik delovišče (vodja projekta Boštjan Bugarič)
Študentke in študentje predmeta Vizualne komunikacije, ki se izvaja v okviru študijskih programov druge stopnje Komuniciranje in mediji ter Kulturni študiji in antropologija, UP FHŠ so v Avtomatik Delovišču pripravili instalacijo fotografij, nastalih pod mentorstvom prof. dr. Ernesta Ženka.
V sklopu dogodka 100 dni samote ali kako ne postati influencer/ka so študentke in študentje uprizorili prav posebno fotografsko pripoved, ki smo jo ustvarjali ves semester. Interaktivni dogodek obsega več kot 1600 fotografij iz številnih konceptualnih zbirk. Zbirko #vk201920 si lahko ogledate na Instagram povezavi.
Poleg NORadia in KUD C3 se od februarja naprej Avtomatik Delovišču pridružuje JazzObala, glasbeno Izobraževanje namenjeno odraslim in najstnikom, ki želi javnosti predati svoje znanje o Jazz improvizaciji, harmoniji, teoriji, kompoziciji in aranžiranju jazz glasbe za različne zasedbe ter skupne igre v različnih jazzovskih zasedbah upoštevajoč tudi odrske prezence, nastopanja in vodenja zasedb.
Mentorji v glasbenem izobraževanju JazzObala so profesionalni jazz glasbeniki, ki so študije jazza končali, ali končujejo na konservatorijih in univerzah v tujini. So v konstantnem aktivnem glasbenem krogu, koncertirajo, vodijo zasedbe, komponirajo nove skladbe ter aranžirajo in prirejajo skladbe za različne jazzovske zasedbe. So v kontinuiranem izobraževanju na glasbenem področju, skoncentriranem osebnem razvoju, ter delajo na voditeljskih sposobnostih, veščinah z ljudmi, mentalnem razvoju, ter pedagoških sposobnostih.
Mentorji: Sandi Štor (Trobenta/ pihala, trobila, teoretični predmeti, harmonija in ansambli) je svojo glasbeno pot pričel na nižji glasbeni šoli v Piranu pod mentorstvom Valterja Čondiča, nadaljeval na umetniški gimnaziji in maturiral iz instrumenta trobente pri profesorju in mentorju Mitji Bobiču. Šudij je nadaljeval na konservatoriju Prins Claus v Groningenu na Nizozemskem pri mentorju Kurt Weissu, kjer je igral s svetovnimi Jazz glasbeniki, kot so Michael Mossman, Robin Eubanks, Alex Sipiagin, Pjotr Wojtasik, Erik Alexander, Harold Mabern, Michael League, Gene Jackson, Wycliffe Gordon, Winard Harper, Philip Harper, Matthew Wilson, Joe Locke, Deborah Brown, JD Walter, Freddie Bryant, Adam Rapa, Marko Črnčec, Jure Pukl, Jim Rotondi, Don Braden, Adam Kolker, Mike LeDonne, Spike Wilner, Jonathan Kreisberg, Conrad Herwig. Sodeloval je s številnimi slovenskimi glasbeniki Rudi Bučar, Vlado Kreslin, Tulio Furlanič, Žiga Rustja, Tomi Purič, občasno igra tudi pri skupini Elvis Jackson in je član zasedbe WCKD Nation, ki se z avtorsko glasbo predstavlja v Sloveniji in Evropi ter umetniški vodja in dirigent skupine EN Big Band, aranžer, skladatelj in učitelj glasbe. Sodeluje z vrhunskimi slovenskimi glasbeniki in pevskimi zbori, sodeloval je tudi na delavnicah in koncertih v okviru Jazzinty in projektih Erazmus +. Pred kratkim je v intervjuju na koncertu WCKD Nation dobil vzdevek ‘Glasbeni Peteršilj – vsestranski glasbenik.
David Nik Lipovac (Bobni/ tolkala, ansambli) je po zaključeni koprski gimnaziji pričel z učenjem igranja bobnov pri Davidu Morganu. Po dveh letih se je odločil za nadaljevanje izobraževanja na tržaškem konzervatoriju na jazz oddelku pod mentorstvom profesorja Stefana Peretta. Aktivno nastopa z večžanrsko različnimi zasedbami kot so Pantaloons, Jakob Kobal, Žiga Rustja in Agatha trio, občasno sodeluje tudi z jazz zasedbo Just Friends. V Studiu za svobodni ples večkrat komponira in ob spremljavi kitarista Davida Kocmurja v živo ustvarja glasbeno podlago. Poleg muziciranja kurira tudi mesečne jam sessione v Centru Mladih Koper in sodeluje pri organizaciji festivalov Marezijazz in JEFF, na katerih tudi nastopa. Sodeloval in nastopal je tudi na delavnicah v okviru Jazzinty in Kreativne Jazz Klinike Velenje.
Luka Zavišič (Klavir/ Kitara, Bas, Jazz harmonija, ansambli) je leta 2004 obiskoval nižjo glasbeno šolo na Jesenicah, kjer se je začel učiti igrati klavir pod mentorstvom Sandija Vovka in Nine Prešiček. Leta 2014 je zaključil šolanje na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, program jazz klavirj pod mentorstvom Erika Marenče, Veljka Glodiča in Milana Stanisavljeviča. Leta 2015 je izdal svoj prvi album in bil na spletni strani Muzikobala izbran kot najperspektivnejši glasbenik leta. Od leta 2015 nadaljuje izobraževanje jazz klavirja in pedagogiko na glasbeni univerzi v Celovcu pod mentorstvom Roberta Bargada. Leta 2019 je posnel posvetilno skladbo za dirkaški simulator Gran Turismo, katera je bila v zahvalo objavljena na Twitterju ustvarjalca simulatorja in na svetovno znanemu forumu GTPlanet. Sodeloval je s slovenskimi zasedbami in izvajalci, kot so Luka Zavišič Trio, Jazzlessness, Pizza Connection, Etienne & Tempera Band, 3Big Band, AP Group, Tornado Band, LapSus Trio, Oto Pestner, Nuška Drašček, Darja Švajger, Eva Hren.
Dve zvočni umetnici, vokalni raziskovalki, interpretki in improvizatorki, v enem Avtomatik Delovišču, v enem koncertnem dogodku, 30. januarja 2020 ob 20.00.
Irena Z. Tomažin
Nedvomno prava kombinacija za prvi koncert cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2020. Slišati glas, dih, trzljaj, vibracijo, tišino in se z intenzivno in subtilno energijo odzvati, reagirati nanje in jih poslati nazaj v dialogu med absorbcijo in odbojem. Irena Z. Tomažin in Alessandra Eramo bosta v odkrivanju različnih vokalnih in besedno komunikacijsko zložnih vzorcev iz grlenih globin eno uro polnili prostore naših ušesnih čutnic.
Alessandra Eramo
ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO je cikel elektrokustičnih performativnih zvočnih dogodkov, ki predstavljajo premierna dela in so plod sodelovanja slovenskega ter mednarodnega umetnika. Kurator projekta je Brane Zorman.
Irena Z. Tomažin, vokalistka, performerka in pedagoginja, večinoma deluje in ustvarja znotraj eksperimentalne improvizirane glasbe, v gibalno gledaliških predstavah ter poučuje svoje delavnice osredotočene na glas in gib pod imenom “moved by voice”. S svojim solo projektom iT in kot vokalistka je sodelovala na mnogih festivalih tako doma kot tudi v tujini. Njene kompozicije za glas in telo so bile izdane v knjigah Mathieu Copelanda Une exposition à être lue in Chorégraphier l’exposition ter uprizorjene v Ženevi, Parizu in Madridu. Doslej je ustvarila devet avtorskih vokalno-gibalnih predstav, v katerih raziskuje povezave med glasom, gesto, telesom, prostorom in zvočnostjo.
Alessandra Eramo (1982) je umetnica, ki deluje v Berlinu, in skladateljica, ki se izraža predvsem z glasom in hrupom. Svoje nastope gradi iz segmentov besedno-zvočnih skladb, v katere vključuje tudi video, risbe in site specifične instalacije in tako raziskuje akustična območja človeškega glasu. Med leti 2015 in 2018 je bila članica projekta Errant Bodies – Sound Art Space v Berlinu. Je učiteljica umetnosti in vodi interdisciplinarno delavnico z naslovom “The Space between Voice and Gesture”.
Tokrat v Istri plete navezo s PiNO, JEFFxperimentom in Avtomatik Deloviščem.
