Prenova Muzejskega trga v Kopru

V okviru Zbornice za arhitekturo in prostor ZAPS je bil po naročilu Mestne občine Koper leta 2006 razpisan Javni odprti enostopenjski idejni natečaj za izbiro strokovno najprimernejše rešitve za posamezna območja mesta Koper, med drugim tudi za območje Muzejskega trga.
Foto © Zdravko Primožič, Primorske Novice

Kaj pomeni urejanje javnih prostorov po načelih javno- zasebnega partnerstva predstavlja zatečeno stanje. Gradbeništvo in arhitektura je v letu 2008 zaznala velik upad projektov zaradi svetovne krize, ki se je najbolj izrazil na grajenem okolju. Za uravnotežen razvoj javnega urbanega prostora je potreben participatoren proces različnih akterjev. Za pripravo in izvedbo natečaja leta 2006 je MOK vložila ogromen finančni delež, saj se je predvidelo urejanje javnih prostorov kot se nikoli v samostojni državi. Kako bo struktura garažne hiše celostno vpeta v koncept razvoja javnega trga nad njo pa bo najbrž pokazala javna razgrnitev, kjer bi za načrtovanje javnega prostora vključili tudi potrebe prebivalcev mesta.

Tloris rešitve treh trgov. Vir © Multiplan arhitekti

Leta 2006 je ocenjevalna natečajna komisija v sestavi Andrej Mlakar, u.d.i.a. (predsednik), Igor Hrvatin (podpredsednik), Zdravko Hočevar, u.d.i.s. (MOK), Darko Grad, univ.dipl.prav. (MOK), Marko Einspiler, u.d.i.a. (MOK), prof. Janez Koželj, u.d.i.a. (ZAPS), Maja Simoneti, u.d.i.k.a. (nadomestna članica ZAPS), Sonja Škodnik, u.d.i.a. (nadomestna članica MOK), Jani Bačič, podžupan MOK, prof. dr. Ana Sonja Hoyer, konservatorska svetnica in izvedenka za kulturno dediščino ter poročevalki Valnea Družeta, u.d.i.a., Jana Gojanovič Purger, u.d.i.a. in skrbinca mag. Barbara Žižič, u.d.i.a. v poročilu za strokovno najprimernejšo rešitev izbrala projekt Multiplan arhitektov.

V poročilu je komisija zapisala sledeče:”Avtorji razvijajo zasnovo oživitve vseh treh obodnih trgov. Parkirno hišo na Muzejskem trgu obravnavajo kot strukturo, ki povezuje nivo starega mesta z novo obvoznico. Muzejski trg je zamišljen kot osrednji trg tega dela mesta in urbanistična poteza v simetrali celotne ureditve.  Zasnova temelji na sodobnem oblikovanju treh trgov za tri namene, ki imajo temu ustrezne različne talne ureditve in opremo. Tako nastane niz različnih ambientov, zgodovinski Muzejski trg z rekonstruiranim srednjeveškim tlakom, izpraznjen osrednji Senčni trg, namenjen prireditvam, in Razgledni trg za posedanje. Sekvence posameznih trgov zaznamujejo ploščad v obrisu cerkve Sv. Dominika, univerzitena stavba s prostorno praznino preddverja, ki jo dopolnjuje streha senčil nad ploščadjo, ter iztek proti Belvederju. Oblikovanje trgov je sodobno in umirjeno, tako da ustvarja ozadje dogajanju, ki ga omogoča. Paviljon z vstopom peščev v garažo je postavljen in oblikovan skladno s celoto, prav tako je z diskretno zarezo v brežino primerno oblikovan uvoz v garažo. Arhitektura trga je zasnovana v obliki krajine, ki čaka na dogodek. Oblikovana je sodobno in umirjeno tako, da se prilagaja različnim značajem in merilom prostora. Žirijo je prepričalo bistvena kvaliteta rešitve, ki iz obstoječega nasprotja z moderno govorico in dinamično kompozicijo ustvarja sintezo med sodobnim in zgodovinskim mestom. Zato je predlog nagradila s prvo nagrado.

Zgodba o urbani praznini

Prvonagrajena arhitekturna rešitev Multiplan arhitektov celovito obravnava območje vseh treh trgov in ne vsakega posebej. S tovrstno obravnavo predstavlja kontinuirano in celovito rešitev celotnega območja severnega roba historičnega mestnega jedra. Javne urbane prostore trgov, ki se nahajajo znotraj (mestne) lupine označijo arhitekti kot praznine, ki ustvarjajo konstantno napetost in s tem sooblikujejo atmosfero in odnose med posameznimi oblikami. Praznina trgov je slika nevidnega mesta, ki je določena in definirana z grajenim okoljem in oblikuje zgodbo o prostorski celoti. Praznina predstavlja območje za načrtovanje/ustvarjanje prostorskih napetosti, situacij in odnosov med dvema poloma.

Tloris Vergerijev trg © Multiplan Arhitekti
Pogled na Vergerijev trg © Multiplan Arhitekti
Drevesa Vergerijevem trgu © Multiplan Arhitekti

Avtorji projekta Multiplan arhitekti tako s celostno zasnovanim projektom ureditve treh trgov dokazujejo potrebno po celoviti obravnavi javnih prostorov mesta z minimalnimi posegi, ki upoštevajo lokacijske danosti in omogočaji pripovedovanje različnih zgodb skozi spreminjanje urbane narave območja.

Dišeči Nazorjev trg © Multiplan Arhitekti

Kako se v primeru naročanja preko javno-zasebnega partnerstva napačno rešuje strokovne, arhitekturne, urbanistične in konservatorske probleme je lahko po končani izvedbi projekta vidno na javnem prostoru, ki se zaradi nezrelih odločitev krči ali pa dobiva neuporabne površine za uporabnike. Pri neupoštevanju stroke se dolgoročno pokažejo posledice, ki so vidne ne neustrezno uporabljenih materialih, neprimernemu oblikovanju za različne uporabnike ter prevsem v porabljenem finančnem deležu.

Peskovnik za otroke, dišavnice, klopi in pergola oblikujejo mediteransko vzdušje in prostor druženja na novo oblikovanem Nazorjevem trgu. © Multiplan Arhitekti
Nazorjev trg © Multiplan Arhitekti
Muzejski trg z garažno hišo © Multiplan Arhitekti
Stopnišče namesto neumesno zasnovanega dvigala © Multiplan Arhitekti

Ureditev Belvederja z Muzejskim trgom

Iz magistrske naloge Tjaše Kogovšek Idejna zasnova reurbanizacije mestnega jedra Kopra – Urbana regeneracija na območju Belvederja, ki jo je 27.03.2020 uspešno zagovarjala na Fakulteti za arhitekturo univerze v Ljubljani pod mentorstvom izr. prof. doc. dr. Alenka Fikfak in somentorja doc. dr. Boštjana Bugarič, vam predstavljamo zeleno ureditev Belvederja v Kopru.

Pogled na mestno jedro leta 1980.
Pogled na mestno jedro Kopra 2020.
Območje obdelave.

Belveder se nahaja na severnem delu historičnega mestnega jedra, na zavidljivi lokaciji s pogledom na obalo, marino, terminal in odprto morje, katerega pa trenutno zmoti tudi pogled na parkirišče ob morju, pretirano asfaltirane površine neurejen potniški terminal in hrupne žerjave Luke Koper.

Urbanistični koncept (Slika 1)

Urbanistični koncept (slika 1) predvideva zaprtje ulice Belveder, katera se ozeleni in predstavlja zeleno mejo med mestnim jedrom na višjem nivoju in obalnim pasom na nižjem nivoju. Vsi trije severni mestni trgi; Nazorjev, Muzejski, Vergerijev ter območje nad Izolskimi vrati, se prenovijo in predstavljajo ploščadi s pogledom na odprto morje.

Zeleni ambienti.

Umik tranzitnega prometa z ulice Belveder opravičuje trenutno grajena garažna hiša pod Muzejskim trgom, ki bo nudila mesto 466 avtomobilom. Investitor garažne hiše je Mestna občina Koper. Izbor lokacije garažne hiše je sicer manj primeren “zaradi umika arheoloških izkopanin ob pričetku gradbenih del maja in junija 2019 ter zaradi nevarnosti ustvaritve preobremenjenega prometnega vozlišča na severnem mestnem robu po njenem odprtju.” (komentar strokovne komisije na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani na zagovoru magisterija (op. uredništva))

Na celotnem območju severnega mestnega roba, vključno z obalnim pasom, se zazelenijo območja trenutno tranzitnega in mirujočega prometa; na Ulici Belveder, severnih mestnih trgih in obalnem parkirišču. Novi Belvederski zeleni pas nudi zvočno in vizualno bariero Luki Koper in poudari bivšo zasnovno obliko otoka.

Na nižjem nivoju se ob morju uredi obmorska promenada ob lokalni poti z umirjenim prometom, ki poteka po celotnem robu mestnega jedra, in na njej vzpostavi nov drevored. Med ulico ulico Belveder in obstoječim mestnim kopališčem se s stopniščem v terenu oblikuje nova prečno povezava med mestom in morjem.


Muzejski trg predstavlja glavno severno vhodno točko v mesto, ki povezuje morski nivo direktno do Pokrajinskega muzeja. Mestni trg bo po zgrajeni garažni hiši dostopen skozi tri neposredne izhode z dvigali in pa preko stopniščnih poti z obstoječega kopališča ter s strani potniškega terminala, kjer se že nahaja zunanje dvigalo.

Prvo idejno zasnovo ureditve detajla Muzejskega trga je Kogovškova načrtovala septembra 2019. Za pridobitev mnenj na podlagi katerih je bila javnost preko socialnih omrežij pozvana k opredelitvi do načrtovanega objekta in k prispevanju vsebinskih predlogov, so pomembnejši in večkrat ponovljeni tekstovno prikazani na spodnji shemi.

Končni detajl ureditve Muzejskega trga z ulico Belveder je na podlagi javnih mnenj posodobljen. Ohrani se osrednja pot, ki poteka čez Muzejski trg od severne razgledne ploščadi do Pokrajinskega Muzeja, in deli trg na dva dela, kjer je manjša in pomaknjena vzhodneje, s čimer se poveča zeleni del trga.

Zahodni del trga se ozeleni in ima ob robu dvignjen teren za zasaditev dreves. Severno ostaja predvideno otroško igrišče, vmes pa vodni element, na lokaciji bivše podrte cisterne, kjer je vrhnji profil usklajen z bivšim notranjim prekatom cisterne. Ta je namreč preko prekatnih filtrov čistila vodo.

Zahodna stran trga predstavlja urbani del, kjer se postavi manjši objekt , ki na severnem delu in z višjim blokom na levi (zahodni) in manjšim stanovanjskim objektom na desni (vzhodni) strani ustvarja mestno ulico in urbanistično organsko silhueto z znižanimi gabariti. Objekt je namenjen skupnosti, ohrani se zelena streha, ki je bila v anketi pozitivno sprejeta.

Med objektom in desnim, z zeleno pergolo pokritim izhodom iz garažne hiše, se postavi večnamenska ploščad, ki je edina večja tlakovana površina na trgu. Tlakovane površine omogočajo dostopnost vseh ljudi v vseh vremenskih razmerah. Doda se talni taktilni vodilni sistem za slepe in slabovidne. Na urbanem delu trga je umeščenih več klopi, sedalnih površin in med njimi nižja drevesa, grmovnice, ki nudijo varno zavetje hrbta in splošno intimo v tako velikem trgu. Na južnem delu trga so predvideni urbani vrtovi in arheološka prezentacija v tlaku.

Idejna zasnova ureditve je dostopna tudi v video ambientnem prikazu

Za ogled in izposojo celotne naloge pisite na digitalno knjižnico Avtomatik Delovišča: avtomatikdelovisce@gmail.com

Dekolonizirana območja in konkretni bunkerji

Elian Stefa, arhitekt in kustos iz Tirane, se ukvarja z raziskovanjem zapuščenih teritorijev, revitalizacijo zapuščenih objektov in vsebinskimi redefinicijami zapuščenih prostorov. Kuriral je Istanbulski bienale oblikovanja, razstavljal v New Museum NYC ter EXD v Lizboni. Na 13. Arhitekturnem Bienalu v Benetkah je v albanskem paviljonu predstavil projekt Konkretne (betonske) gobe, ki spreminja namembnost 750.000 zapuščenim bunkerjem v Albaniji.

Photo © Alicja Dobrucka

V okviru platforme Future Architecture se je ukvarjal z demilitarizacijo zapuščenega otoka Sazan v Albaniji, ki je zaradi svoje strateške pozicije in vojaške vloge nedostopen za javnost. V preteklosti je otok ponujal dom več kot 3000 vojakom in njihovim družinam. S padcem komunističnega režima leta 1991 je otok postal nenaseljen, z desetino zapuščenih zgradb, kilometri podzemnih tunelov in na tisoče betonskih bunkerjev. Elian, s katerim sem se srečal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani, je pojasnil projekt dekolonizacije vojaške infrastructure, v katerem vzpostavlja dialog med konfliktnimi območji.

© Elian Stefa

Elian, kakšen je tvoj poklic?

Na tem mestu je težko določiti točno določeno stroko, lahko rečem, da imam multidisciplinarni pristop med arhitekturo, umetnostjo in delom nevladnih organizacij. Večinoma se ukvarjam s preučevanjem ozemlja ter kako se je to spremenilo zaradi politike ali družbenih sprememb. Veliko sem se ukvarjal s preoblikovanjem bunkerjev v Albaniji. Tovrstna komunistična dediščina spreminja teritorialno povezovanje na prehodu iz komunističnega v današnje obdobje.  

Rojen si v Albaniji; v koliko državah pa si živel?

Moji starši so se izselili, ko sem bil še zelo mlad, najprej za nekaj let v Grčijo, kasneje pa v Kanado. Kasneje sem se kot strokovnjak oblikoval tekom študija v Milanu. Te tri države, Albanija, Kanada in Italija, mi dajo občutek doma. Zadnjih sedem let preživljam v Albaniji, saj sem tukaj raziskoval teme svojih projektov. Kljub vsemu pa se počutim kot da ne pripadam kakšni določeni državi.

© Elian Stefa

Koliko jezikov govoriš?

Štiri. Albanščina je jezik mojih staršev. Grško sem se naučil v rani mladosti. Angleško sem se učil v Kanadi, italijansko pa v Milanu. Različnih jezikov se učim zaradi dela, saj sem se moral ljudem v določenih kontekstih prilagoditi, ker sami niso govorili drugega, meni znanega jezika.

Photo © Alicja Dobrucka

Ali lahko pojasniš več o bunkerjih v Albaniji? 

Ker sem rojen Albanec in vedno živim kje drugje kot v Albaniji, se zelo pogosto vračam nazaj s svojimi prijatelji, ki želijo vedeti kako zgleda Albanija. V Albaniji je predvsem ogromno bunkerjev. V preteklosti je država govorila o 750.000 bunkerjih, ki služijo za zaščito, v resnici pa je bila ta številka bližja 200.000, kar je za tri milijone prebivalcev še vedno ogromno. Prijatelji so me spraševali kaj so te čudne betonske gobe, ki so razširjene po vsej državi in stvari sem začel gledati z njihovega vidika.

Raziskovati sem začel potencial, ki bi ga bunkerji lahko imeli namesto stigme, ki so jo nosili iz preteklosti. Raziskoval sem predvsem možnosti njihove rabe v turistične namene. Vrednost bunkerjev z novo vsebino sem razumel kot identifikacijsko oznako albanskega ozemlja. Med študijem na Politecnico v Milanu sem z mentorjem Stefanom Boerijem razvil posebno tehniko transformacije bunkerjev. Skupaj z Gylerjem Mydytijem smo razvili DIY transformacijski vodnik za zavetišča v bunkerjih. V osnovi smo razvili »naredi si sam« vodnik, s katerim lahko kdorkoli preoblikuje bunker in ga naredi uporabnega. Na srečo bunkerji niso bili nikoli uporabljeni v vojni.

Kakšen bi bil namen turistične preobrazbe bunkerjev?

Zaradi skrajne izolacije, ki jo je izvajal nekdanji diktator, je bila do nedavnega Albanija precej neprehodna. Zelo pomembno se mi je zdelo, da iz simbola komunističnega obdobja zaprtosti ustvarim simbol dobrodošlice. Tako Konkretne (betonske) gobe niso ravno konkreten arhitekturni projekt, temveč bolj intelektualna spodbuda in nabor navodil. Gre za prvi tovrsten projekt, ki se je ukvarjal z bunkerji na raziskovalni način.

Photo © Alicja Dobrucka

Konkretne (betonske) gobe niso nikoli spremenile določenega bunkerja, vendar so ga drugi projekti vzeli kot referenco. Omenim lahko na primer projekt študentov arhitekture Univerze Polis Bed & Bunker ali pa projekt Converscene Niku Alexa Muçaj. Konkretne (betonske) gobe so opravile pomembno delo pri ozaveščanju lokalnega in mednarodnega sveta o bunkerjih, njihovi zgodovini in potencialu.

Kaj ti danes predstavlja predstavitev na Beneškem bienalu leta 2012?

Menim, da je bilo to zelo pomembno leto za projekt, ki je bil tudi njegov zaključek z izdajo knjige pri založbi dpr-barcelona za Albanski paviljon na Beneškem bienalu leta 2012. Ethel Baraona Pohl in Cesar Reyes sta mi pomagala preoblikovati diplomsko nalogo v knjigo, ki je v kombinaciji z dokumentarnim filmom zaključila cikel Konkretnih (betonskih) gob.

Photo © Alicija Dobrucka

Kako si se srečal s Cesarjem Reyesom in Ethel Baraono Pohl?

Takrat sem imel priložnost in veliko veselje sodelovati z Ethel kot pridruženi kustos na prvem Istanbulskem bienalu oblikovanja Adhocracy, ki ga je kuriral Joseph Grima. Tam smo se prvič srečali in odkrili, da nas združuje enkratna ljubezen do knjig. Nadaljnje razprave med delom za Adhocracy so ustvarile knjigo in prijateljstvo. Zelo sem navdušen nad njihovim delom, še posebej nad partnerstvom s platformo Future Architecture in serijo Archifutures.

Tudi ti si del platforme Future Architecture?

Tako je, to je bila zame neverjetna izkušnja! S projektom Art(i)lerija sem na Future Architecture Exchange 2019 predstavil svoje raziskave o Sazanu nekaterim eminentnim raziskovalcem in partnerskim institucijam. V Albaniji se je od izdaje knjige Konkretne (betonske) gobe uničilo veliko bunkerjev. Kljub temu je pomembno, da še vedno služijo kot dokaz paranoje skrajnih diktatorjev, neuporabne infrastrukture in napačne ideologije.

Elian Stefa na Future Architecture Platform v MAO, Ljubljana (2017) | Photo © Janez Klenovšek MAO

Danes so edine lokacije, kjer vidimo vpliv bunkerjev na pokrajino v zaščitenih naravnih parkih ali težko dostopnih območjih.  Gre za kraje, kot je narodni park Dajti blizu Tirane, vojaške baze v bližini Kepi i Rodonit ali otok Sazan. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je otok gostil 3000 vojakov in približno 300 njihovih družin. To je bila za državo velikanska naložba, saj otok nima dostopa do vode, kar je pomenilo, da je bilo potrebno pitno vodo za 4000 ljudi vsak dan dovažati s cisternami. Zdaj je otok skoraj popolnoma zapuščen. Na njem se nahajajo ruševine približno dveh citadel, bolnišničnega kompleksa in šol, kar je lahko izhodišče za razvoj nove skupnosti.

Photo © Gerta Xhaferaj

Kakšna je razvojna strategija za Sazan?

V zadnjih letih se je Albanija usmerila v hiter razvoj turizma, ki je pogosto pomeni uničujoč efekt nad naravo. Sazan ostaja eden zadnjih segmentov albanske obale, ki se ga turborazvoj, značilen za Balkan, ne dotika. Od leta 2017 deluje Sazan kot muzej na prostem zahvaljujoč sodelovanju med ministrstvom za turizem in ministrstvom za obrambo. Vsakdnevno obišče v poletni sezoni s čolni iz zaliva Vlora veliko ljudi. Od nekaj sto v letu 2017 je število v letu 2019 naraslo na več kot 1000 obiskovalcev. To vsekakor povzroča onesnaževanje neokrnjene narave otoka. Poleg tega so bili na mizi tudi predlogi o tem, da bi Sazan postal velikanska igralnica. Ker gre za zaprt sistem, se hitro opazi vpliv človeškega delovanja.

© Elian Stefa

Cilj projekta Art(i)lerija je zaščititi otok pred ekstremnimi oblikami razvoja in ga namesto tega uporabiti ne le kot muzej paranoje nekdanjega diktatorja, ampak ga obogatiti z aktivno platformo za razvoj sodobne umetnosti in arhitekture, ki bo ozemlju Sazana dala nov pomen. Otok bi tako predstavljal razvoj, ki ga želimo v prihodnosti videti na preostalem ozemlju obale. V kolikor nam uspe najti uravnotežen pristop življenja na tem neplodnem otoku z izobraževalnimi delavnicami, na primer reševanjem problema z vodo, potem lahko te eksperimentalne strategije uporabimo tudi drugje na kopnem. Dolgoročni načrt je na otoku ustvariti poletno šolo za ezidenčne arhitekte in umetnike v sodelovanju s študenti, ki bodo lahko otok preoblikovali skozi aktivni ustvarjalni laboratorij v poletnih mesecih.

Kako velik je otok?

Otok ima 5 km v dolžino in 2 km v širino, kar pomeni nekaj več kot 5 km2. Zaradi strmega terena bi za  pohod po vsem otoku v njegovem trenutnem stanju potrebovali vsaj nekaj dni.

Razvijati tako progresivno temo, kot je rekuperacija vode zaradi njenega pomanjkanja, je sprejeto pozitivno s strani domačinov?

Čeprav je v regiji Vlore, kjer se nahaja tudi Sazan, veliko naravne vode z izviri, primanjkuje predvsem infrastrukture. Ljudje imajo vodo na tekoči pipi le nekaj ur na dan in so od začetka 90-ih primorani namestiti svoje osebne rezervoarje, da imajo lahko vodo tudi preostali del dneva. Vsi se resnično zavedajo pomena infrastrukture glede na to, kako pogosto se morajo zanašati na lastne rešitve.

Photo © Gerta Xhaferaj

Kaj ustvarja kritični turizem v nasprotju z množičnim turizmom?

V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo videli kako množični turizem v Španiji, Grčiji in Cipru za seboj pušča zapuščena ozemlja. Če se vrnem k Sazanu, ki so ga leta 2010 želeli spremeniti v območje igralnic, s čimer bi popolnoma spremenili celotno floro in favno otoka. Množični priliv turistov bi spremenil ozemlje in s tem bi izgubili lekcije, ki smo se jih morali naučiti iz preteklih napak. Albanija ima med drugim edinstveno pokrajino, kar je tudi moj glavni razlog vrnitve. Narave ne moremo jemati kot nekaj samoumevnega, ampak mora biti zaščitena. Zaradi tega je pomembno, da se razvija počasne panoge, ki povezujejo domačine in naravo.

Odpiraš napredne ideje skozi drugačno perspektivo, ki lahko pripomore k boljšemu razvoju?

Po izobrazbi sem arhitekt, vendar se osebno nisem trudil graditi, saj mislim, da je grajenega dovolj. Po mojem mnenju je potrebno stremeti k funkcionalni transformaciji ter prilagodljivi ponovni uporabi obstoječega.

Photo © Gerta Xhaferaj

Skozi selitvene cikle vsakih 5, 7 let, se vedno znova vrneš v Vloro; kje se vidiš v zreli dobi?

Za to obstajata le dve možnosti, ali je to nekje blizu sončne Vlore ali na drugem planetu, kot je Mars. Upajmo, da nam ne bo treba iti tako daleč.

JazzObala se pridružuje Avtomatik Delovišču

Poleg NORadia in KUD C3 se od februarja naprej Avtomatik Delovišču pridružuje JazzObala, glasbeno Izobraževanje namenjeno odraslim in najstnikom, ki želi javnosti predati svoje znanje o Jazz improvizaciji, harmoniji, teoriji, kompoziciji in aranžiranju jazz glasbe za različne zasedbe ter skupne igre v različnih jazzovskih zasedbah upoštevajoč tudi odrske prezence, nastopanja in vodenja zasedb.

Mentorji v glasbenem izobraževanju JazzObala so profesionalni jazz glasbeniki, ki so študije jazza končali, ali končujejo na konservatorijih in univerzah v tujini. So v konstantnem aktivnem glasbenem krogu, koncertirajo, vodijo zasedbe, komponirajo nove skladbe ter aranžirajo in prirejajo skladbe za različne jazzovske zasedbe. So v kontinuiranem izobraževanju na glasbenem področju, skoncentriranem osebnem razvoju, ter delajo na voditeljskih sposobnostih, veščinah z ljudmi, mentalnem razvoju, ter pedagoških sposobnostih.

Mentorji:
Sandi Štor (Trobenta/ pihala, trobila, teoretični predmeti, harmonija in ansambli) je svojo glasbeno pot pričel na nižji glasbeni šoli v Piranu pod mentorstvom Valterja Čondiča, nadaljeval na umetniški gimnaziji in maturiral iz instrumenta trobente pri profesorju in mentorju Mitji Bobiču. Šudij je nadaljeval na konservatoriju Prins Claus v Groningenu na Nizozemskem pri mentorju Kurt Weissu, kjer je igral s svetovnimi Jazz glasbeniki, kot so Michael Mossman, Robin Eubanks, Alex Sipiagin, Pjotr Wojtasik, Erik Alexander, Harold Mabern, Michael League, Gene Jackson, Wycliffe Gordon, Winard Harper, Philip Harper, Matthew Wilson, Joe Locke, Deborah Brown, JD Walter, Freddie Bryant, Adam Rapa, Marko Črnčec, Jure Pukl, Jim Rotondi, Don Braden, Adam Kolker, Mike LeDonne, Spike Wilner, Jonathan Kreisberg, Conrad Herwig. Sodeloval je s številnimi slovenskimi glasbeniki Rudi Bučar, Vlado Kreslin, Tulio Furlanič, Žiga Rustja, Tomi Purič, občasno igra tudi pri skupini Elvis Jackson in je član zasedbe WCKD Nation, ki se z avtorsko glasbo predstavlja v Sloveniji in Evropi ter umetniški vodja in dirigent skupine EN Big Band, aranžer, skladatelj in učitelj glasbe. Sodeluje z vrhunskimi slovenskimi glasbeniki in pevskimi zbori, sodeloval je tudi na delavnicah in koncertih v okviru Jazzinty in projektih Erazmus +. Pred kratkim je v intervjuju na koncertu WCKD Nation dobil vzdevek ‘Glasbeni Peteršilj – vsestranski glasbenik.

David Nik Lipovac (Bobni/ tolkala, ansambli) je po zaključeni koprski gimnaziji pričel z učenjem igranja bobnov pri Davidu Morganu. Po dveh letih se je odločil za nadaljevanje izobraževanja na tržaškem konzervatoriju na jazz oddelku pod mentorstvom profesorja Stefana Peretta. Aktivno nastopa z večžanrsko različnimi zasedbami kot so Pantaloons, Jakob Kobal, Žiga Rustja in Agatha trio, občasno sodeluje tudi z jazz zasedbo Just Friends. V Studiu za svobodni ples večkrat komponira in ob spremljavi kitarista Davida Kocmurja v živo ustvarja glasbeno podlago. Poleg muziciranja kurira tudi mesečne jam sessione v Centru Mladih Koper in sodeluje pri organizaciji festivalov Marezijazz in JEFF, na katerih tudi nastopa. Sodeloval in nastopal je tudi na delavnicah v okviru Jazzinty in Kreativne Jazz Klinike Velenje.

Luka Zavišič (Klavir/ Kitara, Bas, Jazz harmonija, ansambli) je leta 2004 obiskoval nižjo glasbeno šolo na Jesenicah, kjer se je začel učiti igrati klavir pod mentorstvom Sandija Vovka in Nine Prešiček. Leta 2014 je zaključil šolanje na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, program jazz klavirj pod mentorstvom Erika Marenče, Veljka Glodiča in Milana Stanisavljeviča. Leta 2015 je izdal svoj prvi album in bil na spletni strani Muzikobala izbran kot najperspektivnejši glasbenik leta. Od leta 2015 nadaljuje izobraževanje jazz klavirja in pedagogiko na glasbeni univerzi v Celovcu pod mentorstvom Roberta Bargada. Leta 2019 je posnel posvetilno skladbo za dirkaški simulator Gran Turismo, katera je bila v zahvalo objavljena na Twitterju ustvarjalca simulatorja in na svetovno znanemu forumu GTPlanet. Sodeloval je s slovenskimi zasedbami in izvajalci, kot so Luka Zavišič Trio, Jazzlessness, Pizza Connection, Etienne & Tempera Band, 3Big Band, AP Group, Tornado Band, LapSus Trio, Oto Pestner, Nuška Drašček, Darja Švajger, Eva Hren.

Weltraum – oddaja o prostoru | Delati z 99% arhitekture

V četrtek, 28.11.2019 je ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu ponovno zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja prostorov.

Boštjan se je tokrat pogovarjal s Tiagom Mota Saraiva, ki je leta 2005 z Andreio Salavessa ustanovil Ateliermob z namenom oblikovanja novih oblik arhitekturnega projektiranja, predvsem raziskovanja konteksta socialne arhitekture in strateškega planiranja. V Lizboni sem se srečal s Tiagom, da bi mi razložil več o pomenu njihovega dela in kako nastaja socialna arhitektura znotraj njihove zadruge.

Skupnostna kuhinja v sodelovanju s Colectivo Warehouse (Foto © FG+SG)

Kaj je arhitekturna zadruga in zakaj tovrstna organizacija?

Na začetku, ob ustanovitvi, smo delovali kot običajno arhitekturno podjetje. Kasneje, med gradbeno krizo , pa smo začeli veliko sodelovati z različnimi skupnostmi. Ustanovili smo skupino »Working with the 99 %«, znotraj katere smo začeli z realizacijo različnih projektov za razvoj skupnosti, ki si ne more privoščiti arhitekta. Za pridobitev sredstev za tovrstne projekte smo začeli kandidirati na različne javne razpise in ker je ta vrsta projektov začela prevladovati , smo pisarno organizirali na drugačen način. Namesto konvencionalnega arhitekturnega projektiranja smo registrirali in odprli zadrugo, znotraj katere sodelujemo z različnimi deležniki znotraj nje. Zadruga in zadružništvo je tako postala naša skupna platforma za sodelovanje.

Obstaja organizacijski model; na kakšen način pokrijete proračun?

Na začetku smo delo dobivali s prijavami na javne natečaje, sedaj pa projekte prijavljamo na različne javne razpise. Pridobivanje dela na natečajih, ki jih ne zmagaš, lahko preprosto pozabiš. Projekt gre v smeti, ker ga ne moreš ponovno uporabiti. Zadružništvo nam v tem kontekstu omogoča prijavo projektov na različne razpise, saj se ideje lahko financirajo iz različnih virov. Gre za različne razpise na kulturnih, upravnih in varnostnih področij. Trenutno se v EU oblikuje potreba po projektih, ki spodbujajo varnost, zato naše ideje in koncepte oblikujemo za te razpise in vanje vključujemo lokalne skupnosti iz obravnavanih sosesk. Na začetku projekta se v določeni soseski najprej informiramo o osnovnih težavah kar med prebivalci z izvedbo različnih anket in pogovorov. Nato njihove odgovore primerjamo s potrebami in cilji različnih financiranj.

Amfiteater Prodac Sul (Foto © Valter Vinagre)

Kako izberete lokacije in skupnosti, s katerimi boste sodelovali?

Ne izberemo jih, ampak pridejo k nam. Tako je k nam prišla tudi predsednica sosedske skupnosti iz lizbonskega sluma. Za nas je slišala iz drugega projekta, ki smo ga izvajali in ker je želela sodelovanja, nas je kontaktirala. Naše delo temelji na reševanju težav v soseskah, kjer želimo udejaniti pričakovanja ljudi te soseske. Po drugi strani želimo ponovno vzpostaviti sodelovanje in povezavo med prebivalci ter državo, s čimer se problematika rešuje bolj celovito.

Kako v svoje projekte vključujete različne pobude in marginalne skupine?

Obstaja veliko situacij, ki jih z našim znanjem ni mogoče rešiti, na primer nasilja v družini. Zaradi tega imamo vzpostavljene različne partnerske mreže, ki se k projektu vključijo, ko se odprejo nove tematike. S projekti ne želimo tekmovati z drugimi pisarnami, temveč graditi sinergijo in sodelovanje. Zaradi transparentnost našega dela smo cilje in načine dela zapisali tudi na našem blogu. Upamo, da se bo našim projektom pridružilo veliko posameznikov in skupin.

Projekt “Načrti za protest” (Foto © Max Rosenheim)

Kako se preko vaših projektov izvaja participacija?

Veliko sodelujemo z marginalnimi skupnostmi. Govorim predvsem o romskih skupnostih, ki nimajo dostopov do stanovanja, otroci ne hodijo v šolo. Nahajajo se izven družbenih norm, zato lahko zapadejo tudi pod vplive drog. To je posledica, ne identiteta. Običajno nam uspe mešati različne kulture, kot naprimer pri organizaciji dogodka »Batucaderas«, kjer ženske različnih starosti med petjem spregovorijo o svojih težavah.

Zelo aktivni ste na spletu; je to način, kako ustvariti skupnost in razvijati nove načine komunikacije?

Po navadi ne uporabljamo arhitekturnih načinov komunikacije, ki so večinoma vizualnega tipa. Tematike, s katerimi se ukvarjamo, izpostavimo preko različnih prispevkov na spletu, od primerov reševanja pridobivanja sredstev za zadruge, do problematike stanovanj ipd. Veliko ljudi bi želeli pristopiti v zadrugo, vendar je še veliko reči, ki se jih moramo naučiti drug od drugega.

Bil si eden izmed arhitektov pri projektu načrtovanja protestov?

V času teh protestov je bila celotna država v popolnem kaosu. Kaj smo ugotovili po štirih letih teh nočnih mor? Kako ustvariti načrte za proteste, v smislu kako se ljudje gibljejo po mestu in kako se lahko povezujejo. Naučili smo se tudi to, da moramo začeti delovati bolj politično. Bolj intenzivno smo se povezali s političnimi strankami, da bi na ta način lahko v oblikovanje sosesk vključevali in izvrševali tudi potrebe ljudi. Politični sistem smo na nek način prisilili, da so se začele obravnavati tudi lokacije v mestu, ki so izven njihovega mentalnega dosega.

Kako ste projekt predstavili?

Prosili smo za sestanek v parlamentu, obenem pa prosili stanovanjsko komisijo za pomoč ter izvedli raziskavo v različnih soseskah. Ta je bila objavljena v knjigi skupaj z 12 drugimi arhitekturnimi skupinami ter predstavljena na Lizbonskem arhitekturnem trienalu. Politika je razumela, da imamo zemljevid problemov, zato so nas vključili v pomoč pri reševanju le teh. Najprej smo protestirali, da smo lahko tako našli svoj način dela.

Zaradi turistifikacije se bo vaša pisarna preselila iz središča Lizbone; kako ustvariti bolj trajnostni turizem?

Mislim, da je v Lizboni nemogoče razvijati še več vsebin za turiste, ker se med drugim preveč koncentrirajo na določena območja. Lizbona je evropskim državljanom enostavno dosegljivo in prijazno mesto, zato ima zelo veliko obiska. Menim, da bi morali obrniti perspektivo, da turisti postanejo del mesta, zato jim je potrebno predstaviti, kako živeti identiteto mesta.

Avtomatik Delovišče je odprto!

V pritličju Tomosovega bloka na Nazorjevem trgu 5 v Kopru je začelo delovati novo delovišče, ki ga upravljata Neodvisni obalni radio – NOR in KUD C3.

Otvoritev novega prostora, ki bo mesto napolnjeval z različnimi vsebinami na temo urbanističnega, arhtekturnega, krajinskega in vsebinskega razvoja mesta, se je začel z razstavo Koper: Imaginarno. Kuratorici Mateja Filipič in tina Cotič izpostavljata 32 zaključnih del diplomantov Fakultete za arhitekturo in Krajinsko arhitekturo med leti 1986 in 2019.

Kuratorici Mateja Filipič, Tina Cotič in Toni Bračanov iz Neodvisnega obalnega radia.

KOPER: IMAGINARNO

“Mesto Sofronija je sestavljeno iz dveh polovičnih mest. V eni polovici je veliko osmičasto dirkališče s strmimi grbami, vrtiljak z vencem sijočih verig, kolo z vrtljivimi kletakmi, zid smrti z motoristi, ki vozijo z glavo navzdol, cirkuška kupola z grozdom trapezov, ki visi na sredi. Druga polovica mesta je iz kamna in marmorja in betona, z banko, tovarnami, palačami, klavnico, šolo in vsem drugim. Ena polovica mesta je stalna, druga je začasna in ko je čas njenega postanka mimo, populijo njene žeblje, odvijejo vijake, jo razmontirajo in jo odpeljejo stran, da bi jo presadili na pusti del kakega drugega polovičnega mesta.” – Italo Calvino: Nevidna  mesta

Polovica mesta je dirkališče kapitala, druga polovica spodbuja komunikacijo;  katera je stalna in katera začasna? Zadnji celovit urbanistični načrt za Koper je bil pripravljen okrog leta 1960. Leta 2007 je mestna oblast vplivno območje ob izrazito ranljivem obroču mestnega jedra spremenila v teritorij novega mesta potrošnje.Tomosov delavski nebotičnik, ostanek začetka Mihevčevega načrtovanja, je politika prodala privatnemu investitorju leta 2019. Na ta način je celoviti razvoj grajenega okolja prepuščen posameznim interesom in brez pravega plana. 

Mestno dirkališče se mora zato razmontirati, pogledati moramo v obe smeri, nazaj in naprej in na ta način oblikovati podlago za celovit urbani razvoj. Od leta 1986 se v knjižnicah Fakultete za arhitekturo in Biotehniške fakultete – Oddelka za krajinsko arhitekturo nalagajo zaključna dela študentov, ki so za svojo nalogo izbrali urejanje arhitekture, urbanizma in krajine mesta Koper. Iz nabora 41 nalog se izpostavlja 32 zaključnih del, ki pomenijo retrospektivno analizo urbanega koprskega prostora prihodnosti. Vsaka posamezna naloga rešuje realistično lokacijo in se neobremenjeno vklaplja v ideal(istično)no podobo mesta. Projekt Koper Imaginarno iz preteklosti gleda v prihodnost in relativno ideal(istič)ne predloge prostorskih problemov povezuje v nove točke prihodnost.

Kuratorici: Tina Cotič, Mateja Filipič, Oblikovanje: Mateja Filipič

Zaključna dela za razstavo so prispevali: Jasmina Bolčič, Boštjan Bugarič, Simon Burić, Ivan Cifrek, Sara Čok, Zdenko Ereš , Mateja Filipič, Veronika Fojkar, Marjetka Garzarolli, Janez Grošelj, Tabita Jerant, Anja Kozlan, Domen Lovrec, Nataša Lovrečič, Marko Mahnič, Saša Malenšek, Andrej Mlakar, Manca Plazar Mlakar, Andraž Seifert, Katarina Srnovršnik, Sonja Stančič, Katja Starc, Erik Stojanovič Kocjančič, Jure Šuštar, Marko Tul, Aleksi Vičič, Nina Vidič Ivančič, Blaž Završnik, Jasmina Krstanović Pahič

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo , Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo

Koprski Muzejski trg

Muzejski trg 25. 10. 2015 (Vir: ekoper)

Muzejski trg leži severozahodno od Titovega trga na najvišjem delu nekdanjega otoka. Od srednjega veka do današnjih dni so ga zaznamovale različne arhitekturne in urbanistične spremembe. Najprej je na trgu stal samostan, ki se je preobrazil v kaznilnico. V 20. stoletju je z osnovno šolo na vzhodnem robu trga dobil obliko trga.

Image result for giacomo fini koper
Tloris dominikanskega samostana je vrisan na načrtu Giacoma Fina iz leta 1619.

Red Dominikancev je v Koper prišel v prvi polovici 13. stoletja in na severozahodnem delu mesta postavil samostan. Samostan je bil leta 1380 na območju Zubenaga med napadom Genovečanov popolnom opustošen. Popolnoma so ga obnovili do leta 1398, ter do leta 1400 zgradili tudi novo cerkev. Zgodba o samostanu se je zaključila leta 1806, ko so ga v celoti razpustili.

Image result for franciscejski kataster koper
Dominikanski samostan je natančeje vrisan v franciscejskem katastru iz leta 1819.

Objekt je do dvajsetih let 19. stoletja služil za namene vojaške bolnišnice, kasneje pa je avstrijska oblast severno polovico samostana podrla in tam zgradila monumentalno kaznilnico. Obzidana zgradba je bila zasnovana kot trdnjava z notranjim dvoriščem, v katerem je bila vkopana cisterna, ki je zagotavljala pitno vodo za potrebe zapora.

Koprska kaznilnica okrog 1959,  kot jo je fotografiral  Ugo Pizzarello.

Po prvi svetovni vojni, ko je Koper pripadel Italiji, se je zapor za te namene uporabljal vse do osvoboditve partizanov leta 1943. Porušen je bil šele leta 1948. Z megalomanskimi posegi je območje kaznilnice popolnoma uničilo tloris samostana. Največji poseg je predstavljala gradnja cisterne, ki je bila na površini okoli 350 m2 vkopana okoli 10 m globoko. Ostanki samostana so se ohranili le na mestih, kjer posegi niso uničili temeljev samostana, torej med prostori zapora in na mestih med zunanjim zidom in zgradbo zapora. Vkopavanje cisterne je uničilo tudi celotno krilo samostana. Iz gradbenega materiala porušenega samostana so gradili objekte po okoliških vaseh.

Del kaznilnice predstavljata cisterni za vodo, večja s premerom 18,9 m in globino 10,5 m ter manjša s premerom 2,8 m in globino 10 m. Večja cisterna (na fotografiji) je zagotavljala vodo za celotno kaznilnico.

Skrbno načrtovan sistem za zbiranje vode je bil oblikovan tako, da se je v zunanji prekat po sistemu kanalov stekala vsa meteorna voda s streh zapora in celotnega dvorišča.

Večja cisterna je zagotavljala vodo za ves zapor. Narejena je bila tako, da se je voda prelivala iz prekata v prekat do sredine, kjer je bila cisterna s pitno vodo. Cisterna je sestavljena iz treh prekatov v obliki prstana. Zunanji prekat je polovičen (oblika polkroga v tlorisu), z zunanjim premerom 18,86 m in notranjim premerom 13 m. Približen volumen zunanjega prekata je okoli 775 m3. Od tam se je voda s črpalko prečrpala v drugi prekat s premerom zunaj 13,00 m in premerom znotraj 5,5 m. Približen volumen vode v tem prekatu je 1081 m3. Skozi filtre se je voda nato pretočila v notranji prekat s premerom 5,5 m in približnim volumnom 206 m3. Vse vrednosti so izračunane za polno napolnjene prekate. (Vir: Primož Predan poročilo iz Varstva spomenikov 46 in magistrsko delo Lovrec Domen).

Po vojni so zapor porušili in na severnem delu zgradili osnovno šolo. Temelji so bili delno zgrajeni iz porušenih ostankov zapora in južnega dela samostana s cerkvijo, ki je bil že prej deloma vključen v zazidavo zapora. V zidove kaznilnice so vzidali gradbeni material pridobljen iz porušenega samostana. Tloris samostana in zapora sta se minimalno prekrivala, saj se je tloris zapora prilagodil glede na samostan. Na relativno kratkih odsekih so za temelje novogradnje uporabili obstoječe temelje zapora. Porušeni samostan je služil kot izvor gradbenega materiala pri gradnji zapora.

Muzejski trg s pogledom na ostanke kaznilnice (foto: T. Grižon, arhiv PJP, d. o. o.)
Idejno zasnovo za Muzejski trg je pripravil Edo Mihevc. (Vir Pokrajinski arhiv Koper)

Vir: Varstvo spomenikov 46 (poročilo pripravil Primož Predan) in Idejna zasnova revitalizacxije Muzejskega trga, Koper (magistrsko delo Lovrec Domen).

Energetska sanacija stanovanjskih stavb arhitekta Eda Mihevca na slovenski obali

Prispevek pripravila Katarina Srnovršnik

Urbanistično in arhitekturno podobo slovenske obale so v povojnem obdobju močno zaznamovala dela Eda Mihevca. Urbanistični in arhitekturni razcvet dobe je dal zagon njegovi ustvarjalnosti, obenem pa omogočil množično produkcijo. Rešitve, ki jih je leta 1963 predlagal v Regionalnem načrtu za slovensko obalo Edo Mihevc, so se s ponovitvami številnih stavb uveljavile kot značilna povojna arhitektura.

Preberi več “Energetska sanacija stanovanjskih stavb arhitekta Eda Mihevca na slovenski obali”

Polovično mesto

Dokumentarni film Polovično mesto beleži vpliv nedokončanih arhitektur v urbanem prostoru Kopra. Zgodba o samoumevnem življenju prebivalcev s sodobnimi nedokončanimi ruševinami. Ker prebivalci niso ozaveščeni o pomenu soudeležbe in lastnih pravicah do oblikovanja mesta, se je v Kopru šestnajst let razvijalo javno-zasebno partnerstvo za potrebe investitorskega urbanizma. Eden izmed bolj vidnih rezultatov je nedokončana zgradba Solis. Zgodba dokumentarca se začne leta 2017, ko po več kot desetih letih nedokončano ruševino odkupi privatni investitor. Štiri leta kasneje se zaradi manipulacij in političnih podkupovanj dokonča del, v katerem se nahaja olimpijski bazen. Uporabniki neuspešno naložbo investitorskega urbanizma prevzamejo kot nekaj samoumevnega. 

Preberi več “Polovično mesto”