JazzObala se pridružuje Avtomatik Delovišču

Poleg NORadia in KUD C3 se od februarja naprej Avtomatik Delovišču pridružuje JazzObala, glasbeno Izobraževanje namenjeno odraslim in najstnikom, ki želi javnosti predati svoje znanje o Jazz improvizaciji, harmoniji, teoriji, kompoziciji in aranžiranju jazz glasbe za različne zasedbe ter skupne igre v različnih jazzovskih zasedbah upoštevajoč tudi odrske prezence, nastopanja in vodenja zasedb.

Mentorji v glasbenem izobraževanju JazzObala so profesionalni jazz glasbeniki, ki so študije jazza končali, ali končujejo na konservatorijih in univerzah v tujini. So v konstantnem aktivnem glasbenem krogu, koncertirajo, vodijo zasedbe, komponirajo nove skladbe ter aranžirajo in prirejajo skladbe za različne jazzovske zasedbe. So v kontinuiranem izobraževanju na glasbenem področju, skoncentriranem osebnem razvoju, ter delajo na voditeljskih sposobnostih, veščinah z ljudmi, mentalnem razvoju, ter pedagoških sposobnostih.

Mentorji:
Sandi Štor (Trobenta/ pihala, trobila, teoretični predmeti, harmonija in ansambli) je svojo glasbeno pot pričel na nižji glasbeni šoli v Piranu pod mentorstvom Valterja Čondiča, nadaljeval na umetniški gimnaziji in maturiral iz instrumenta trobente pri profesorju in mentorju Mitji Bobiču. Šudij je nadaljeval na konservatoriju Prins Claus v Groningenu na Nizozemskem pri mentorju Kurt Weissu, kjer je igral s svetovnimi Jazz glasbeniki, kot so Michael Mossman, Robin Eubanks, Alex Sipiagin, Pjotr Wojtasik, Erik Alexander, Harold Mabern, Michael League, Gene Jackson, Wycliffe Gordon, Winard Harper, Philip Harper, Matthew Wilson, Joe Locke, Deborah Brown, JD Walter, Freddie Bryant, Adam Rapa, Marko Črnčec, Jure Pukl, Jim Rotondi, Don Braden, Adam Kolker, Mike LeDonne, Spike Wilner, Jonathan Kreisberg, Conrad Herwig. Sodeloval je s številnimi slovenskimi glasbeniki Rudi Bučar, Vlado Kreslin, Tulio Furlanič, Žiga Rustja, Tomi Purič, občasno igra tudi pri skupini Elvis Jackson in je član zasedbe WCKD Nation, ki se z avtorsko glasbo predstavlja v Sloveniji in Evropi ter umetniški vodja in dirigent skupine EN Big Band, aranžer, skladatelj in učitelj glasbe. Sodeluje z vrhunskimi slovenskimi glasbeniki in pevskimi zbori, sodeloval je tudi na delavnicah in koncertih v okviru Jazzinty in projektih Erazmus +. Pred kratkim je v intervjuju na koncertu WCKD Nation dobil vzdevek ‘Glasbeni Peteršilj – vsestranski glasbenik.

David Nik Lipovac (Bobni/ tolkala, ansambli) je po zaključeni koprski gimnaziji pričel z učenjem igranja bobnov pri Davidu Morganu. Po dveh letih se je odločil za nadaljevanje izobraževanja na tržaškem konzervatoriju na jazz oddelku pod mentorstvom profesorja Stefana Peretta. Aktivno nastopa z večžanrsko različnimi zasedbami kot so Pantaloons, Jakob Kobal, Žiga Rustja in Agatha trio, občasno sodeluje tudi z jazz zasedbo Just Friends. V Studiu za svobodni ples večkrat komponira in ob spremljavi kitarista Davida Kocmurja v živo ustvarja glasbeno podlago. Poleg muziciranja kurira tudi mesečne jam sessione v Centru Mladih Koper in sodeluje pri organizaciji festivalov Marezijazz in JEFF, na katerih tudi nastopa. Sodeloval in nastopal je tudi na delavnicah v okviru Jazzinty in Kreativne Jazz Klinike Velenje.

Luka Zavišič (Klavir/ Kitara, Bas, Jazz harmonija, ansambli) je leta 2004 obiskoval nižjo glasbeno šolo na Jesenicah, kjer se je začel učiti igrati klavir pod mentorstvom Sandija Vovka in Nine Prešiček. Leta 2014 je zaključil šolanje na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, program jazz klavirj pod mentorstvom Erika Marenče, Veljka Glodiča in Milana Stanisavljeviča. Leta 2015 je izdal svoj prvi album in bil na spletni strani Muzikobala izbran kot najperspektivnejši glasbenik leta. Od leta 2015 nadaljuje izobraževanje jazz klavirja in pedagogiko na glasbeni univerzi v Celovcu pod mentorstvom Roberta Bargada. Leta 2019 je posnel posvetilno skladbo za dirkaški simulator Gran Turismo, katera je bila v zahvalo objavljena na Twitterju ustvarjalca simulatorja in na svetovno znanemu forumu GTPlanet. Sodeloval je s slovenskimi zasedbami in izvajalci, kot so Luka Zavišič Trio, Jazzlessness, Pizza Connection, Etienne & Tempera Band, 3Big Band, AP Group, Tornado Band, LapSus Trio, Oto Pestner, Nuška Drašček, Darja Švajger, Eva Hren.

Weltraum – oddaja o prostoru | Delati z 99% arhitekture

V četrtek, 28.11.2019 je ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu ponovno zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja prostorov.

Boštjan se je tokrat pogovarjal s Tiagom Mota Saraiva, ki je leta 2005 z Andreio Salavessa ustanovil Ateliermob z namenom oblikovanja novih oblik arhitekturnega projektiranja, predvsem raziskovanja konteksta socialne arhitekture in strateškega planiranja. V Lizboni sem se srečal s Tiagom, da bi mi razložil več o pomenu njihovega dela in kako nastaja socialna arhitektura znotraj njihove zadruge.

Skupnostna kuhinja v sodelovanju s Colectivo Warehouse (Foto © FG+SG)

Kaj je arhitekturna zadruga in zakaj tovrstna organizacija?

Na začetku, ob ustanovitvi, smo delovali kot običajno arhitekturno podjetje. Kasneje, med gradbeno krizo , pa smo začeli veliko sodelovati z različnimi skupnostmi. Ustanovili smo skupino »Working with the 99 %«, znotraj katere smo začeli z realizacijo različnih projektov za razvoj skupnosti, ki si ne more privoščiti arhitekta. Za pridobitev sredstev za tovrstne projekte smo začeli kandidirati na različne javne razpise in ker je ta vrsta projektov začela prevladovati , smo pisarno organizirali na drugačen način. Namesto konvencionalnega arhitekturnega projektiranja smo registrirali in odprli zadrugo, znotraj katere sodelujemo z različnimi deležniki znotraj nje. Zadruga in zadružništvo je tako postala naša skupna platforma za sodelovanje.

Obstaja organizacijski model; na kakšen način pokrijete proračun?

Na začetku smo delo dobivali s prijavami na javne natečaje, sedaj pa projekte prijavljamo na različne javne razpise. Pridobivanje dela na natečajih, ki jih ne zmagaš, lahko preprosto pozabiš. Projekt gre v smeti, ker ga ne moreš ponovno uporabiti. Zadružništvo nam v tem kontekstu omogoča prijavo projektov na različne razpise, saj se ideje lahko financirajo iz različnih virov. Gre za različne razpise na kulturnih, upravnih in varnostnih področij. Trenutno se v EU oblikuje potreba po projektih, ki spodbujajo varnost, zato naše ideje in koncepte oblikujemo za te razpise in vanje vključujemo lokalne skupnosti iz obravnavanih sosesk. Na začetku projekta se v določeni soseski najprej informiramo o osnovnih težavah kar med prebivalci z izvedbo različnih anket in pogovorov. Nato njihove odgovore primerjamo s potrebami in cilji različnih financiranj.

Amfiteater Prodac Sul (Foto © Valter Vinagre)

Kako izberete lokacije in skupnosti, s katerimi boste sodelovali?

Ne izberemo jih, ampak pridejo k nam. Tako je k nam prišla tudi predsednica sosedske skupnosti iz lizbonskega sluma. Za nas je slišala iz drugega projekta, ki smo ga izvajali in ker je želela sodelovanja, nas je kontaktirala. Naše delo temelji na reševanju težav v soseskah, kjer želimo udejaniti pričakovanja ljudi te soseske. Po drugi strani želimo ponovno vzpostaviti sodelovanje in povezavo med prebivalci ter državo, s čimer se problematika rešuje bolj celovito.

Kako v svoje projekte vključujete različne pobude in marginalne skupine?

Obstaja veliko situacij, ki jih z našim znanjem ni mogoče rešiti, na primer nasilja v družini. Zaradi tega imamo vzpostavljene različne partnerske mreže, ki se k projektu vključijo, ko se odprejo nove tematike. S projekti ne želimo tekmovati z drugimi pisarnami, temveč graditi sinergijo in sodelovanje. Zaradi transparentnost našega dela smo cilje in načine dela zapisali tudi na našem blogu. Upamo, da se bo našim projektom pridružilo veliko posameznikov in skupin.

Projekt “Načrti za protest” (Foto © Max Rosenheim)

Kako se preko vaših projektov izvaja participacija?

Veliko sodelujemo z marginalnimi skupnostmi. Govorim predvsem o romskih skupnostih, ki nimajo dostopov do stanovanja, otroci ne hodijo v šolo. Nahajajo se izven družbenih norm, zato lahko zapadejo tudi pod vplive drog. To je posledica, ne identiteta. Običajno nam uspe mešati različne kulture, kot naprimer pri organizaciji dogodka »Batucaderas«, kjer ženske različnih starosti med petjem spregovorijo o svojih težavah.

Zelo aktivni ste na spletu; je to način, kako ustvariti skupnost in razvijati nove načine komunikacije?

Po navadi ne uporabljamo arhitekturnih načinov komunikacije, ki so večinoma vizualnega tipa. Tematike, s katerimi se ukvarjamo, izpostavimo preko različnih prispevkov na spletu, od primerov reševanja pridobivanja sredstev za zadruge, do problematike stanovanj ipd. Veliko ljudi bi želeli pristopiti v zadrugo, vendar je še veliko reči, ki se jih moramo naučiti drug od drugega.

Bil si eden izmed arhitektov pri projektu načrtovanja protestov?

V času teh protestov je bila celotna država v popolnem kaosu. Kaj smo ugotovili po štirih letih teh nočnih mor? Kako ustvariti načrte za proteste, v smislu kako se ljudje gibljejo po mestu in kako se lahko povezujejo. Naučili smo se tudi to, da moramo začeti delovati bolj politično. Bolj intenzivno smo se povezali s političnimi strankami, da bi na ta način lahko v oblikovanje sosesk vključevali in izvrševali tudi potrebe ljudi. Politični sistem smo na nek način prisilili, da so se začele obravnavati tudi lokacije v mestu, ki so izven njihovega mentalnega dosega.

Kako ste projekt predstavili?

Prosili smo za sestanek v parlamentu, obenem pa prosili stanovanjsko komisijo za pomoč ter izvedli raziskavo v različnih soseskah. Ta je bila objavljena v knjigi skupaj z 12 drugimi arhitekturnimi skupinami ter predstavljena na Lizbonskem arhitekturnem trienalu. Politika je razumela, da imamo zemljevid problemov, zato so nas vključili v pomoč pri reševanju le teh. Najprej smo protestirali, da smo lahko tako našli svoj način dela.

Zaradi turistifikacije se bo vaša pisarna preselila iz središča Lizbone; kako ustvariti bolj trajnostni turizem?

Mislim, da je v Lizboni nemogoče razvijati še več vsebin za turiste, ker se med drugim preveč koncentrirajo na določena območja. Lizbona je evropskim državljanom enostavno dosegljivo in prijazno mesto, zato ima zelo veliko obiska. Menim, da bi morali obrniti perspektivo, da turisti postanejo del mesta, zato jim je potrebno predstaviti, kako živeti identiteto mesta.

Avtomatik Delovišče je odprto!

V pritličju Tomosovega bloka na Nazorjevem trgu 5 v Kopru je začelo delovati novo delovišče, ki ga upravljata Neodvisni obalni radio – NOR in KUD C3.

Otvoritev novega prostora, ki bo mesto napolnjeval z različnimi vsebinami na temo urbanističnega, arhtekturnega, krajinskega in vsebinskega razvoja mesta, se je začel z razstavo Koper: Imaginarno. Kuratorici Mateja Filipič in tina Cotič izpostavljata 32 zaključnih del diplomantov Fakultete za arhitekturo in Krajinsko arhitekturo med leti 1986 in 2019.

Kuratorici Mateja Filipič, Tina Cotič in Toni Bračanov iz Neodvisnega obalnega radia.

KOPER: IMAGINARNO

“Mesto Sofronija je sestavljeno iz dveh polovičnih mest. V eni polovici je veliko osmičasto dirkališče s strmimi grbami, vrtiljak z vencem sijočih verig, kolo z vrtljivimi kletakmi, zid smrti z motoristi, ki vozijo z glavo navzdol, cirkuška kupola z grozdom trapezov, ki visi na sredi. Druga polovica mesta je iz kamna in marmorja in betona, z banko, tovarnami, palačami, klavnico, šolo in vsem drugim. Ena polovica mesta je stalna, druga je začasna in ko je čas njenega postanka mimo, populijo njene žeblje, odvijejo vijake, jo razmontirajo in jo odpeljejo stran, da bi jo presadili na pusti del kakega drugega polovičnega mesta.” – Italo Calvino: Nevidna  mesta

Polovica mesta je dirkališče kapitala, druga polovica spodbuja komunikacijo;  katera je stalna in katera začasna? Zadnji celovit urbanistični načrt za Koper je bil pripravljen okrog leta 1960. Leta 2007 je mestna oblast vplivno območje ob izrazito ranljivem obroču mestnega jedra spremenila v teritorij novega mesta potrošnje.Tomosov delavski nebotičnik, ostanek začetka Mihevčevega načrtovanja, je politika prodala privatnemu investitorju leta 2019. Na ta način je celoviti razvoj grajenega okolja prepuščen posameznim interesom in brez pravega plana. 

Mestno dirkališče se mora zato razmontirati, pogledati moramo v obe smeri, nazaj in naprej in na ta način oblikovati podlago za celovit urbani razvoj. Od leta 1986 se v knjižnicah Fakultete za arhitekturo in Biotehniške fakultete – Oddelka za krajinsko arhitekturo nalagajo zaključna dela študentov, ki so za svojo nalogo izbrali urejanje arhitekture, urbanizma in krajine mesta Koper. Iz nabora 41 nalog se izpostavlja 32 zaključnih del, ki pomenijo retrospektivno analizo urbanega koprskega prostora prihodnosti. Vsaka posamezna naloga rešuje realistično lokacijo in se neobremenjeno vklaplja v ideal(istično)no podobo mesta. Projekt Koper Imaginarno iz preteklosti gleda v prihodnost in relativno ideal(istič)ne predloge prostorskih problemov povezuje v nove točke prihodnost.

Kuratorici: Tina Cotič, Mateja Filipič, Oblikovanje: Mateja Filipič

Zaključna dela za razstavo so prispevali: Jasmina Bolčič, Boštjan Bugarič, Simon Burić, Ivan Cifrek, Sara Čok, Zdenko Ereš , Mateja Filipič, Veronika Fojkar, Marjetka Garzarolli, Janez Grošelj, Tabita Jerant, Anja Kozlan, Domen Lovrec, Nataša Lovrečič, Marko Mahnič, Saša Malenšek, Andrej Mlakar, Manca Plazar Mlakar, Andraž Seifert, Katarina Srnovršnik, Sonja Stančič, Katja Starc, Erik Stojanovič Kocjančič, Jure Šuštar, Marko Tul, Aleksi Vičič, Nina Vidič Ivančič, Blaž Završnik, Jasmina Krstanović Pahič

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo , Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo

Koprski Muzejski trg

Muzejski trg 25. 10. 2015 (Vir: ekoper)

Muzejski trg leži severozahodno od Titovega trga na najvišjem delu nekdanjega otoka. Od srednjega veka do današnjih dni so ga zaznamovale različne arhitekturne in urbanistične spremembe. Najprej je na trgu stal samostan, ki se je preobrazil v kaznilnico. V 20. stoletju je z osnovno šolo na vzhodnem robu trga dobil obliko trga.

Image result for giacomo fini koper
Tloris dominikanskega samostana je vrisan na načrtu Giacoma Fina iz leta 1619.

Red Dominikancev je v Koper prišel v prvi polovici 13. stoletja in na severozahodnem delu mesta postavil samostan. Samostan je bil leta 1380 na območju Zubenaga med napadom Genovečanov popolnom opustošen. Popolnoma so ga obnovili do leta 1398, ter do leta 1400 zgradili tudi novo cerkev. Zgodba o samostanu se je zaključila leta 1806, ko so ga v celoti razpustili.

Image result for franciscejski kataster koper
Dominikanski samostan je natančeje vrisan v franciscejskem katastru iz leta 1819.

Objekt je do dvajsetih let 19. stoletja služil za namene vojaške bolnišnice, kasneje pa je avstrijska oblast severno polovico samostana podrla in tam zgradila monumentalno kaznilnico. Obzidana zgradba je bila zasnovana kot trdnjava z notranjim dvoriščem, v katerem je bila vkopana cisterna, ki je zagotavljala pitno vodo za potrebe zapora.

Koprska kaznilnica okrog 1959,  kot jo je fotografiral  Ugo Pizzarello.

Po prvi svetovni vojni, ko je Koper pripadel Italiji, se je zapor za te namene uporabljal vse do osvoboditve partizanov leta 1943. Porušen je bil šele leta 1948. Z megalomanskimi posegi je območje kaznilnice popolnoma uničilo tloris samostana. Največji poseg je predstavljala gradnja cisterne, ki je bila na površini okoli 350 m2 vkopana okoli 10 m globoko. Ostanki samostana so se ohranili le na mestih, kjer posegi niso uničili temeljev samostana, torej med prostori zapora in na mestih med zunanjim zidom in zgradbo zapora. Vkopavanje cisterne je uničilo tudi celotno krilo samostana. Iz gradbenega materiala porušenega samostana so gradili objekte po okoliških vaseh.

Del kaznilnice predstavljata cisterni za vodo, večja s premerom 18,9 m in globino 10,5 m ter manjša s premerom 2,8 m in globino 10 m. Večja cisterna (na fotografiji) je zagotavljala vodo za celotno kaznilnico.

Skrbno načrtovan sistem za zbiranje vode je bil oblikovan tako, da se je v zunanji prekat po sistemu kanalov stekala vsa meteorna voda s streh zapora in celotnega dvorišča.

Večja cisterna je zagotavljala vodo za ves zapor. Narejena je bila tako, da se je voda prelivala iz prekata v prekat do sredine, kjer je bila cisterna s pitno vodo. Cisterna je sestavljena iz treh prekatov v obliki prstana. Zunanji prekat je polovičen (oblika polkroga v tlorisu), z zunanjim premerom 18,86 m in notranjim premerom 13 m. Približen volumen zunanjega prekata je okoli 775 m3. Od tam se je voda s črpalko prečrpala v drugi prekat s premerom zunaj 13,00 m in premerom znotraj 5,5 m. Približen volumen vode v tem prekatu je 1081 m3. Skozi filtre se je voda nato pretočila v notranji prekat s premerom 5,5 m in približnim volumnom 206 m3. Vse vrednosti so izračunane za polno napolnjene prekate. (Vir: Primož Predan poročilo iz Varstva spomenikov 46 in magistrsko delo Lovrec Domen).

Po vojni so zapor porušili in na severnem delu zgradili osnovno šolo. Temelji so bili delno zgrajeni iz porušenih ostankov zapora in južnega dela samostana s cerkvijo, ki je bil že prej deloma vključen v zazidavo zapora. V zidove kaznilnice so vzidali gradbeni material pridobljen iz porušenega samostana. Tloris samostana in zapora sta se minimalno prekrivala, saj se je tloris zapora prilagodil glede na samostan. Na relativno kratkih odsekih so za temelje novogradnje uporabili obstoječe temelje zapora. Porušeni samostan je služil kot izvor gradbenega materiala pri gradnji zapora.

Muzejski trg s pogledom na ostanke kaznilnice (foto: T. Grižon, arhiv PJP, d. o. o.)
Idejno zasnovo za Muzejski trg je pripravil Edo Mihevc. (Vir Pokrajinski arhiv Koper)

Vir: Varstvo spomenikov 46 (poročilo pripravil Primož Predan) in Idejna zasnova revitalizacxije Muzejskega trga, Koper (magistrsko delo Lovrec Domen).

Energetska sanacija stanovanjskih stavb arhitekta Eda Mihevca na slovenski obali

Prispevek pripravila Katarina Srnovršnik

Urbanistično in arhitekturno podobo slovenske obale so v povojnem obdobju močno zaznamovala dela Eda Mihevca. Urbanistični in arhitekturni razcvet dobe je dal zagon njegovi ustvarjalnosti, obenem pa omogočil množično produkcijo. Rešitve, ki jih je leta 1963 predlagal v Regionalnem načrtu za slovensko obalo Edo Mihevc, so se s ponovitvami številnih stavb uveljavile kot značilna povojna arhitektura.

Preberi več “Energetska sanacija stanovanjskih stavb arhitekta Eda Mihevca na slovenski obali”

Polovično mesto

Dokumentarni film Polovično mesto beleži vpliv nedokončanih arhitektur v urbanem prostoru Kopra. Zgodba o samoumevnem življenju prebivalcev s sodobnimi nedokončanimi ruševinami. Ker prebivalci niso ozaveščeni o pomenu soudeležbe in lastnih pravicah do oblikovanja mesta, se je v Kopru šestnajst let razvijalo javno-zasebno partnerstvo za potrebe investitorskega urbanizma. Eden izmed bolj vidnih rezultatov je nedokončana zgradba Solis. Zgodba dokumentarca se začne leta 2017, ko po več kot desetih letih nedokončano ruševino odkupi privatni investitor. Štiri leta kasneje se zaradi manipulacij in političnih podkupovanj dokonča del, v katerem se nahaja olimpijski bazen. Uporabniki neuspešno naložbo investitorskega urbanizma prevzamejo kot nekaj samoumevnega. 

Preberi več “Polovično mesto”

Koprski optimizem aprilske okrogle mize o arhitekturi mesta Koper v sliki in s komentarji sogovornikov

Okroglo mizo o arhitekturi mesta Koper, ki je 18. aprila potekala v Galeriji Loža (Loggia), sta zaznamovala nadpovprečen obisk in izjemen izražen interes obiskovalcev. Privabila pa ni le občanov, študentov in ostalih, ki se zavzemajo za družbeno usmerjeno prostorsko ureditev mesta namesto investitorskega urbanizma, katerega žrtev je v zadnjih desetljetjih postalo naše sončno univerzitetno mesto. Pridružili sta se nam tudi medijski hiši Radio Koper in RTV SLO.

Preberi več “Koprski optimizem aprilske okrogle mize o arhitekturi mesta Koper v sliki in s komentarji sogovornikov”