Ta četrtek, 31.10.2019 bo ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu prvic zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja različnih prostorov.
Boštjan Bugarič se je tokrat pogovarjal z Nazlı Tümerdem o njenem fantastičnem in pogumnem hodnem projektu Istanbul Walkabouts
Istanbulski sprehodi so del raziskovalnega projekta arhitekteke Nazlı Tümerdem, ki z etnografskimi in umetniškimi metodologijami kritično preverja kako različne investicije vplivajo na spremembe pokrajin severnega Istanbula. Projek je začela z namenom oblikovanja zavesti kakšne so lahko ekološke posledice neoliberalnih procesov urbanizacije v istanbulskih regijah. V Berlinu sem se imel priložnost pridružiti sprehodu, ki ga je Nazlı organizirala s Hülyo Ertaş v okviru raziskovalne delavnice za kritično geografijo. Sprehod me ni pustil malodušnega, zato sem Nazlı povprašal malo več njenem projektu.
Po sprehodu v Berlinu sem opazili, da se metodologija iz Istanbula zlahka uporabi tudi na primerih drugih mest. Kaj so pravzaprav istanbulski sprehodi?
Na kratko bom predstavila trenutni istanbulski kontekst povezan z državnimi gradbenimi investicijami, da bo jasno kako se je ideja o istanbulskih sprehodih razvila. V zadnjem desetletju je v Istanbulu prišlo do obsežnih preobrazb. Neoliberalni procesi urbanizacije so neposredno usmerjeni na severni Istanbul, kjer se nahajajo gozdovi, naravna območja, vodni bazeni, kmetijska območja, nekdanje vojaške cone itd. Južni del Istanbula je že urbaniziran, industrializiran in precej naseljen, zato je umestitev mega projektov na južni del nemogoče, saj bi bilo to predrago. Severni Istanbul je sorazmerno oddaljen od urbanih središč, zato ostaja zakrit pred pogledi široke javnosti, območje je tabula rasa, kjer je mogoče graditi karkoli. Ukvarjajoč se s primerom Istanbula, sem za predstavitev teh procesov želela preseči običajen način opazovanja urbaniziranih območij preko zemljevidov, satelitskih posnetkov, fotografij in risb. Zategadelj sem neurbanizirana območja začela obiskovati, da bi iz prve roke doživela posledice preobrazb.
Želeli ste torej pridobiti neposredno izkušnjo kaj se dogaja na ozemlju?
Tako je, zato sem tudi začela istanbulske sprehode, ki so bili na začetku nekakšne odprave v neznana območja. Ti kratki obiski so mi omogočili, da sem se soočila z ozemlji in situacijami, ki jih predhodno nisem poznala. Prvi obiski severnih ozemelj so bili osredotočeni na območje avtoceste Severna Marmara, ki bistveno krši generalni urbanistični plan iz leta 2009. Avtocesta je zgrajena na naravnih zaščitenih območjih severnega Istanbula in potekajoč čez severne gozdove negativno vpliva na vodne rezerve, rastlinstvo in živalstvo ter s tem na obstoječi ekosistem. Poleg tega je postala hrbtenica za vse druge mega projekte, kot sta naprimer novo letališče in instanbulski kanal. Izhajajoč iz tega prihodnosti Istanbula in njegovega širšega območja pretijo možnosti velikih ekoloških katastrof.
Kdo gradi, kdo je investitor tovrstnih projektov?
Mednarodnih vlagateljev je vse več, vendar je glavni pobudnik projektov država. Zato so projekti tudi neposredno povezani s trenutno politično ekonomijo. Gre za tipičen primer, ko se infrastrukturni projekt z velikim obsegom izvaja prek pristopov od zgoraj navzdol, ne glede na mnenja strokovnjakov, prebivalcev itd.
Ste zato začeli s sprehodi po teh območjih?
Da. Začela sem s kratkimi izleti, sprva dve ali tri ure hoje. Nato so se ti podaljšali v celodnevne sprehode. Informacije o sprehodih so se širile od ust do ust. Od lanskega junija pa sem te sprehode začela objavljati kot dogodke na Facebooku, da se mi lahko brezplačno pridruži kdorkoli. S tem se pridružijo tudi ljudje, ki jih ne zanimajo urbane transformacije in nimajo aktivističnega pristopa kot jaz. To je bistveno za moj namen, saj želim med hojo z različnimi ljudmi analizirati, raziskovati in povezovati dve naselji, ki se nahajata ob avtocesti. Pomembno je vodenje evidence o trenutnem stanju, kar nam bo koristilo ob primerjavi s tem, kako se bo območje v prihodnosti spremenilo. S sprehodom po pokrajini ustvarjamo nekakšen arhiv.
Verjetno ste prehodili veliko kilometrov? Koliko ur ste porabili za sprehode in koliko ljudi se je pridružilo tem sprehodom?
Organizirala sem več kot trideset sprehodov, kar bi bilo približno 500 km prehojene poti. Trajanje vsakega sprehoda se spreminja, povprečje znaša približno 5 ur. Hodila sem z enim spremljevalcem ali pa z več sto ljudmi, kot na primer 250 študenti arhitekture, krajinske arhitekture in urbanega oblikovanja. Sprehodi imajo različne značaje, nekateri so kurirani, ker pot zaradi ponavljanja sprehodov že poznam. Drugi so bolj raziskovalne narave, kar pomeni, da hodimo po neprehojenih poteh in takrat je skupina primorana ustvari novo skupno pot. Običajno imam vnaprej definirano pot, ker pa je iz zemljevida ali satelitskih posnetkov težko pot natančno določiti, se včasih območje, ki se na zemljevidu zdi prehodno, izkaže kot neprehodno zaradi problemov z lastništvom, zaraslosti z rastlinjem, avtoceste, kamnoloma itd. Poti se spreminjajo tudi glede na to, s čim se med sprehodom srečujemo.
Kaj vam sprehod pomeni? Ali gre za drugačno zaznavanje pokrajine?
Avtocesta skrajša zaznavanje pokrajine, saj jo razreže in preskoči geografske elemente kot so doline, hribi, potoki, vasi, polja, gozdovi, jezera. Ideja sprehoda je nasprotna. Brez krajšanja po različnih bližnjicah je hitrost potovanja počasnejša, zato je tudi doživljanje pokrajine lahko veliko bolj performativno. Z avtomobilom traja izkušnja doživljanja pokrajine manj kot uro, s hojo pa veliko več. S tem, ko se resnično upočasniš, imaš lahko neposreden odnos s pokrajino.
Kako dokumentirate svoje sprehode?
S tem kako dokumentirati in preslikati sprehode se še vedno ukvarjam in razvijam različne načine v kombinaciji s fotografijo in videom. Ponavadi sprehode dokumentiram z GoProjem, ki ga imam pripetega na telo. Po vsakem sprehodu ustvarim videoposnetek in ga objavim na YouTube. Veliko delam tudi na kolažih, dioramah, ki z eno sliko razložijo zgodbo celotnega sprehoda. Dokumentirana imam tudi srečanja s prebivalci, ki iz prve roke povedo kako avtocesta vpliva na območje in kaj pomeni mega infrastrukturni projekt za njihovo življenje. Svoje del širim po družbenih omrežjih, da bi tako seznanila čimvečje občinstvo.
Kaj se dogaja med udeleženci sprehodov?
V skupini ljudi se med osem urnim sprehodom lahko ustvari izjemno intimen odnos. Včasih lahko sprehod postane avantura, ker moramo poiskati prave poti, se skupaj odločiti v katero smer nadaljevati. Tovrstne »odprave v bližino« predstavljajo sprehodi, kjer skupaj raziskujemo neznana območja v zaledju mesta. Ponavadi se med sprehodi spletejo različni odnosi, ki so podlaga za pogovore. To je moj poglavitni cilj projekta, ker bi rada ustvarila platformo za kritično razpravo. S prijatelji si večinoma delimo podobno mnenje o neoliberalnih procesih, ki preoblikujejo mesto, na sprehodih pa lahko srečam ljudi, ki jih v vsakodnevnem življenju ne bi srečala. To se je posebej izpostavilo ob objavi najav in dogodkov preko socialnih medijev, saj se mi pridružijo upokojenci, osnovnošolski učitelji, inženirji, ki na prostor in projekte ne delijo istih pogledov kot jaz. Zato tovrstna srečanja ustvarjajo produktivne možnosti za nove razprave in izmenjave mnenj. Včasih se na sprehodih zgodijo nenačrtovana srečanja z domačini; s pastirjem, čebelarjem ali ljudmi iz vasi je njuno komunicirati. Postanejo udeleženci sprehoda, ker z njimi ugotovimo, kako gradnja avtoceste vpliva in spreminja njihovo življenje.
Kaj pa strokovnjaki, ki so oblikovali generalni urbanistični plan; so se pridružili sprehodu?
Povabila sem ljudi iz različnih lokalnih občin, vendar se do zdaj še nihče ni pridružil.
Ustvarili ste stalno mrežo; kako je voditi takšno skupino ljudi?
To je običajno odvisno od množice in tudi od števila udeležencev. Skupini desetih ljudi lahko deluje resnično uspešno, saj se lahko vsi medsebojno spoznajo. V večjih skupinah, naprimer 30 ljudi, se ponavadi ustvarjajo manjše skupine, ki med seboj ne sodelujejo. Odvisno je tudi od tega kdo pride na sprehod in kaj od njega pričakuje.
Pred kratkim ste organizirali sprehod v Berlinu. Kakšna je vaša ideja sprehodov v prihodnosti?
S svojimi kritičnimi sprehodi poskušam raziskovati transformacije v pokrajinah. Z 10–20 km dolgimi sprehodi tako lažje razumem in opazim trenutne transformacije, obstoječe odnose in procese urbanizacije v različnih mestih. V Istanbulu raziskujem neurbana območja mesta, ki so pod vplivom neoliberalnih procesov urbanizacije. Glede na to, da je danes celoten planet pod vplivom urbanizacije, je definicija kaj je urbano precej vprašljiva. Sprehod po Berlinu je bil del raziskovalne delavnice za kritično geografijo, zato smo bili časovno omejeni. Na sprehodu se nismo osredotočali na neurbanost, temveč smo se fokusirali na metodologijo, z idejo, da gremo iz učilnice in med hojo komuniciramo z ljudmi. Šlo je za dejanje hoje, ki lahko sproža različne pogovore, da smo komunicirali preko hoje po terenu. V svoji podoktorski raziskavi bom razvijala uporabo hoje kot mobilne metodologije, ki jo bom aplicirala tudi na druga mesta.
Nazlı Tümerdem je arhitektka in raziskovalka iz Istanbula. Diplomirala je leta 2008 na Istanbulski Tehnični Univerzi, magistrirala pa leta 2011 na univerzi Bilgi v Istanbulu. Kot arhitektka je sodelovala v različnih arhitekturnih birojih ter predavala na več univerzah. Leta 2016 je bila del ekipe turškega paviljona za 15. beneški arhitekturni bienale o arhitekturi. Na Istanbulski Tehnični univerzi je doktorirala leta 2018 z nalogo »Istanbul Walkabouts: Kritična študija hoje po severnem Istanbulu«. Sprehode po severnem Istanbulu še vedno izvaja kot del raziskovalnega projekta Istanbul Walkabouts. Na katedri za arhitekturo in teritorialno načrtovanje ETH Zurich D-ARCH je začela svoje podoktorsko raziskovanje.
