Prispevek pripravila Katarina Srnovršnik
Urbanistično in arhitekturno podobo slovenske obale so v povojnem obdobju močno zaznamovala dela Eda Mihevca. Urbanistični in arhitekturni razcvet dobe je dal zagon njegovi ustvarjalnosti, obenem pa omogočil množično produkcijo. Rešitve, ki jih je leta 1963 predlagal v Regionalnem načrtu za slovensko obalo Edo Mihevc, so se s ponovitvami številnih stavb uveljavile kot značilna povojna arhitektura.
Danes se sprašujemo, kako narediti to stavbno dediščino energetsko učinkovito. Na to vprašanje poskušam odgovoriti z nalogo, ki sem jo zasnovala tako, da sem najprej izbrala določene stavbne tipe, s katerimi sem povezala niz vzdrževalnih posegov in varčevalnih ukrepov z namenom, da bi ugotovila dosežene prihranke energije.
V iskanju sistematičnih rešitev za urbanistično in arhitekturno ureditev je vnesel Mihevc na obalno območje vrsto novih stavbnih tipov, najbolj značilni so: stolpnice, vila bloki, vrstne hiše in počitniške hiške. Podrobneje sem analizirala deset gradbenih tipov, izbranih na podlagi podobnih značilnosti, tako funkcionalnih kot konstruktivnih, pa tudi glede raznolikih sistemov napeljav. Vseh deset stavbnih tipov je na posnetku slovenske obale georeferenciranih; v rdečih razdelkih so navedeni izbrani stavbni tipi in število ponovitev stavb za vsak tip. Vsi izbrani stavbni tipi imajo stanovanjsko funkcijo. V zelenih razdelkih so navedene druge Mihevčeve zgradbe, ki imajo počitniško funkcijo in jih zato v naši analizi ne upoštevamo.
S posnetka je opazen velik obseg stavbne dediščine in njenih ponovitev, kar pa je z energetskega vidika nekakovostno in ni skladno s sodobnimi standardi, ki jih je sprejela Slovenija. Cilj analize je najti ustrezne tehnične rešitve, s katerimi bi izboljšali energetsko učinkovitost stavbe ali skupine stavb z zmanjšanjem porabe energije, ki se sicer izgubi zaradi neučinkovitosti stavbnega ovoja ali napeljav.
V prvi fazi pregleda energetske učinkovitosti stavbe smo pridobivali podatke o stavbah, o njihovih napeljavah, porabi energije, toplote in elektrike. Trenutno so toplotne izgube velike, vzrok zanje pa so neprimerna okna, zidovi, streha … Da bi spremenili obstoječe stanje, je potrebno v naslednji fazi določiti posege in ukrepe za izboljšanje učinkovitosti, in sicer na osnovi konfiguracij, ki bi upoštevale njihovo izvedljivost ne le v tehničnem, marveč tudi v finančnem smislu.
Izbrane rešitve za energetsko prenovo se lahko ponovijo na vseh tipih izbranih stavb in sicer tako na stavbnem ovoju kot napeljavi. V prvem primeru je cilj izboljšati energetske učinkovitosti, torej zmanjšati energetske potrebe v stavbi, v drugem primeru pa je cilj izboljšati učinkovitosti podsistemov napeljav z zmanjšanjem energijskih izgub na minimum. Rešitev za stavbni ovoj je toplotna izolacija stavbe z izolacijo zunanjih zidov, strehe in temelja ter zamenjava stavbnega pohištva. Rešitve za napeljave temeljijo na zmanjšanju električne porabe, ki ga je mogoče doseči z zamenjavo svetil in električne opreme, ogrevalnih in hladilnih sistemov ter uvedbo obnovljivih virov. Izboljšanje kakovosti zraka dosežemo s pomočjo mehanske ventilacije. Zbiranje deževnice bi omogočilo ponovno uporabo vodnih virov. Posamezne konfiguracije so skupek izbranih rešitev.
Po opravljenih dinamično termoenergetskih simulacij, sem zaključila, da so korenitejši posegi ustreznejši. Na prvi pogled se sicer zdi, da so stroški pri temeljitejši obnovi višji, vendar je dolgoročno skupni seštevek stroškov investicije in upravljanja nižji. Prav ti rezultati so me navedli na to, da sem se poglobila v gradbeno upravičenost konfiguracije št. 4. Rešitve, uporabljene v konfiguraciji št. 4, posegajo tako v stavbni ovoj kot napeljave. Prvi vidik, ki ga je pri posegu za izboljšanje energetske učinkovitosti že obstoječe stavbepotrebno upoštevati, je izolacija ovoja. Prve rešitve zadevajo izolacijo celotne stavbe, torej zunanjih sten, strehe in temelja, s čimer dosežemo toplotno homogenost po vsej stavbi. Drugi vidik je zamenjava starega stavbnega pohištva z novim. Za izboljšanje kakovosti zraka je bila predlagana napeljava za kontrolirano prezračevanje z dvojnim tokom, opremljena z zbiralnikom toplote. Toplotno energijo, potrebno za ogrevanje notranjosti stavbe, zagotavlja geotermalna toplotna črpalka. Nizkotemperaturna distribucijska napeljava, ki služi tako za ogrevanje pozimi kot za hlajenje poleti, zagotavlja sistem stenskega gretja. Fotovoltaični sistem, vgrajen v streho stopnišča in v streho stavbe, zagotavlja proizvodnjo električne energije. Predlog rešitve za obnavljanje vodnih virov je sistem zbiranja deževnice.
Iz obravnavanega ugotovimo, da je z izboljšavo energijske učinkovitosti po tem predlogu dosežen bistven prihranek pri energiji, kar blagodejno vpliva na okolje. Z energetskega vidika se ukine uporaba plina in zmanjša količina porabljene električne energije, kar pomeni prihranek 14 GWh/y; z okoljskega vidika bi bila posledica tega manjša količina proizvedenega CO2. Zmanjšala bi se namreč za 2061 t/y, torej približno za tretjino, kar ustreza 1306141 m³plina/y. Z zbiranjem deževnice bi jo zbrali za ponovno rabo 41895 m³/y.
Po Regionalnem načrtu slovenske obale iz leta 1963 so metodično izgradili številne stavbe, ki trenutno potrebujejo energijsko prenovo. Metodičnost Mihevčevih arhitekturnih izbir nam narekuje tudi metodično izbiranje posegov za izboljšanje energijske učinkovitosti, s čimer zagotavljamo celovito ohranjanje kulturne dediščine slovenske obale. Ponovljivost stavbnih tipov nam omogoča ugotavljanje tipskih situacij, ki nas usmerjajo pri tehničnih rešitvah, in nam omogoča, da s ponovljivostjo serijskih posegov za doseganje energetske učinkovitosti po eni strani znižamo stroške, po drugi pa ohranimo identiteto Mihevčeve zapuščine.