I feel or I fell (Slovenia)?*

Slovenija se je v tujini promovirala z nosilnim stebrom ekologije v kampaniji „I feel sLOVEnia“. Samoreprezentacija same sebe kot ekološke države, ki obiskovalcem omogoča dostop do neokrnjene narave na sončni strani Alp.

Plakat kampanije Jaz čutim Slovenijo.

Na spletni strani turistične organizacije je zapisano, da je »zelena osnova znamke I FEEL SLOVENIA. V Sloveniji je zelena več kakor le barva – je »slovenska zelena«. Barva, ki izraža ravnotežje med umirjenostjo narave in prizadevnostjo Slovencev, je torej ključni del prepoznavanja te znamke. Govori o neokrnjeni naravi in naši odločenosti, da jo kot tako tudi ohranimo oz. da naš razvoj načrtujemo sonaravno. Izbira zelene barve je jasna – odseva veliko gozdnatost Slovenije (kar dve tretjini naše države prekrivajo gozdovi), neokrnjeno naravo in naše prizadevanje, da taka tudi ostane. Simbolizira ravnotežje življenjskega sloga, ki združuje prijetno vznemirjenost, s katero uresničujemo osebne želje, s skupno vizijo, da gremo naprej z naravo. Slovenska zelena zaznamuje tudi našo usmerjenost v elementarno, v to, kar čutimo pod svojimi rokami. Potrjuje skladnost vseh čutov, s katerimi doživljamo Slovenijo.«

»Vizija znamke I FEEL SLOVENIA: Želimo postati država, ki bo zgled kakovosti življenja. To poskušamo doseči z usmeritvijo v organski razvoj, ki je jedro naše vizije, in sicer s posebno, nišno gospodarsko usmeritvijo. Podpiramo tehnološki napredek z upoštevanjem narave.Ustvariti hočemo odgovoren pristop do Slovenije, kakršno si želimo za zanamce, ter prispevati k ohranitvi in razvoju kakovosti življenja v njej.S prizadevnostjo se lotevamo poslovnih ciljev, pri čemer je ena izmed ključnih vrednot odgovornost. Želimo si vlaganja v dejavnosti, v katerih smo najboljši, pri tem pa podpirati inovativnost, ustvarjalnost, znanje in slovenske primerjalne prednosti«

Čistoča in prikazi narave so bili temeljni element promocijskega spota, a žal oglasom ni vedno za zaupati. Eno izmed pomembnih naravnih bogastev Slovenije je poleg gozdov zagotovo tudi Jadransko morje. Veliko držav na svetu nima dostopa do morja, kar onemogoča razvoj morskega turizma. Morje je pomembno tudi zaradi geo-političnih in gospodarskih razlogov, saj omogoča razvoj številnih gospodarskih vej kot so denimo: ribolov, ladjedelništvo, storitve pristanišča ter turizem. Vse naštete stvari pa država, ki ji je dostop do morja postal nekaj samoumevnega, velikokrat spregleda oz. ne ravna ustrezno z bogastvom, ki ga poseduje. 

Onesnaževanje morja,  je prav zagotovo  največji problem Slovenije. Znani so številni incidenti na morju oz. na obali, ki so ogrozili naravno bogastvo in normalno življenje ljudi v obalnih mestih. Katastrofe povezane z naravno, so skoraj vedno povzročene s strani ljudi. 

Razlitje nafte v morju. Foto Reuters

Najbolj znan primer onesnaževanja Jadranskega morja se je zgodil leta 2005, ko se je v koprskem pristanišču izlilo več sto litrov pogonskega goriva iz ladje privezane v pristaniškem bazenu (Delo). Približno 300 kvadratnih metrov velik črn oljni madež je opazil varnostnik Luke Koper, ki je pristojnim organom prijavil incident. Na srečo so pristojne institucije hitro in kakovostno ukrepale ter naftni madež odklonile iz morja ter tako preprečile večjo naravno katastrofo. Podoben primer ekološke katastrofe se je zgodil leta 2019, ko je pri Hrastovljah iztiril tovorni vlak. Nekaj deset tisoč litrov kerozina je končalo v naravi, s čimer je bila ogrožena oskrba s pitno vodo mest na slovenski obali. Incident pri Hrastovljah pa prav zagotovo ni edini, saj se podobni incidenti, ki so potencialno zelo nevarni za distribucijo pitne vode, dogajajo izven dosega medijev in javnosti (Delo). 

V slovenskem morju zastaja precej plastike in mikroplastike. Foto: Radio Koper

Drugi veliki problem obmorskih dežel so smeti in plastika v morju. Jadransko morje je zaradi zaprte oblike eno izmed najbolj onesnaženih morij na svetu. Dragul poroča, da predstavlja plastika v Jadranu 60-80% vseh odpadkov. Mednarodni strokovnjaki opozarjajo da 80% plastike prihaja s kopnega. Smeti ne kvarijo le izgleda vode temveč tudi močno vplivajo na življenje morskega sveta ter posledično tudi na kakovost življenja vseh ljudi, ki konzumirajo ribe in druge morske sadeže. Slovensko morje je z vidika kemijskih spojin zelo čisto, saj posodobljeni čistilni napravi prečiščujeta komunalne odpadke. Se pa v Slovenskem morju nahaja več mikroplastike kot drugje po Jadranu. To naj bi bilo odvisno tudi z razmerami v Tržaškem zalivu saj naj bi bila tu zelo zaprta cirkulacija, izmenjava z odprtim morjem na severnem jadranu je omejena, zato se na slovenski obali kopiči mikroplastika kot tudi drugi onesnaževalci.  

Onesnaženje s plastiko ima na morje ogromen negativen učinek. Foto: Regional obala

Konzumacija morskih dobrin je še posebej težavna, ko se zavedamo količine težkih kovin, ki jih Slovenija kot visoko industrializirana država odlaga v morje. Šuligoj v Delu poroča, da sodijo tržaški zaliv, porečje Soče in Idrijce med evropsko najbolj onesnažena območja z živim srebrom, zato bi moralo biti prebivalstvo posebej pozorno do vprašanj in posledic nadaljnjega onesnaževanja okolja s to težko kovino . Na podlagi raziskave inštituta Jožef Štefan ter študije drugih mednarodno relevantnih inštitucij je problem živega srebra v temn, da kroži v okolju kot ping pong žogica. Dokler ostane v svoji anorganski obliki, ni nikomur nevaren, problem se pojavi, ko spremeni kemijsko obliko in kot metil živo srebro začenja vstopati v življenjske procese. Najprej vstopi v bakterije, nato v plankton, v ribe, in v vse višje vrste. Največo vsebnost  metil živega srebra imajo morski psi, mečarice, tune, v severnem Jadranu pa tudi ugorji. Idrijca in Soča vsako leto prineseta v Tržaški zaliv 1,5 tone živega srebra, čeprav rudnik že vrsto let ni več aktiven. Vode izpirajo nekdanje rudniške ostanke, saj je rudnik deloval 500 let. Doslej so vode v ta zaliv odložile 35.000 do 40.000 ton živega srebra.

Mikroplastika se v ribi kopiči.

Zapiranje oči pred onesnaževanjem je trajalo toliko časa, dokler ljudje niso občutili fizične posledice. Tako se je nekaj deset turistov in domačinov leta 2019 zglasilo pri osebnih zdravnikih zaradi težav s prebavnim traktom in vnetjem ušes. Mateja Bržan za Radio Koper poroča, da so se vsi oboleli kopali na koprskem kopališču Žusterna. Vzrok težav so bile bakterije oziroma fekalno onesnaževanje. Država je preprečila kopanje na plaži v Žusterni ter poostrila nadzor a vendarle težav s kanalizacijo ni popolnoma rešila. Kot so strokovnjaki ARSO pozneje ugotovili, se je zaradi večjega tekstilnega predmeta zamašil kanalizacijski sistem. Ob čiščenju jaška pa se je zgodilo iztekanje fekalnih voda v hudournik. Po navedbah občine je šlo za manjši izpust fekalnih voda.

Onesnaženost Jadrana je dosegla takšne razsežnosti, da so bile fekalije v bližini Vodnjana v Istri zabeležene celo na vesoljskih posnetkih.

 Težava z odvajanjem blata v morje je nekaj kar se brez trajnostne rešitve vedno znova ponavlja. Podoben primer kot v Žusterni se je zgdoil tudi med turistično sezono v Portorožu. Portoroška plaža se že vrsto let spopada z umazanim morjem, poleg alg se pojavljajo tudi različni odpadki in blato. Vse to je zelo neprijetno ne le za turiste temveč tudi za domačine in družbo na sploh, najbolj pomemben pa je vpliv odpadkov na okolje. Leta 2017 je bilo kopališče Vila Park v Portorožu zaradi fekalnega onesnaženja zaprto tri dni. Onesnaženje je bilo ugotovljeno ob rednem monitoringu vode. Kopalna voda na plažah je bila zaradi napačnega vodenja onesnažena na različnh lokacijah, v Savudriji, sv. Katarini v Ankaranu, v Kopru in Piranu, kot poroča Nataša Hlaj za Primorske novice.

Razen tega je Tržaški zaliv onesnažen tudi z industrijskimi odpadki in z odpadnimi vodami. Zaradi relativne plitkosti zaliva so v precejšnji meri škodljivi tudi odpadki turističnih jaht in predvsem čiščenje rezervoarjev večjih tankerjev, ki se opravlja tudi sorazmerno daleč od obale. Tudi koprski “Kanal Grande” je primer  rednega onesnaženja, prav Ilona Dolenc za Primorske novice, saj so Koprčani priče pogostim prizorom zaskrbljujoče količine pene v vodi v kanalu.

Ob črpališču v koprskem kanalu Grande med parkom in odbojkarskimi igrišči se pojavlja penjenje vode.

Leta 2016 je Slovenija v Ustavo zapisala pravico do pitne vode. Paradoksalno je državni zbor Slovenije na pobudo vlade Slovenije konec marca 2021 sprejel novelo zakona o vodah. Tako je vlada omogočila širitev posegov na vodna priobalna zemljišča. To v praksi pomeni da je vlada omogočila gradnjo objektov v vodovarstvenem področju. Slednji zakon potencialno ogroža temeljno pravico, ki je zapisana v Ustavi ter so ekološka združenja poklicala k zbiranju podpisov za referendum o novem zakonu.

Ustava RS

*Vse orisane zgodbe in medijska poročanja bolj kot jasno dokazujejo naš odnos do narave. I feel sLOVEnia (Jaz čutim Slovenijo (ljubezen)) pravzaprav iz dneva v dan postaja slogan I fell -Slovenia (Jaz sem padla – Slovenija). Padec se nanaša na ekološke standarde ter padec temeljnih človeških vrednot, ki se kažejo v odnosu do narave. Slovenija si večjih naravnih katastrof ne more privoščiti. Namesto, da bi vodne vire pazljivo ohranjala in vzdrževala se je država odločila postopati po logiki neoliberalnega kapitalizma, ki ruši vse, kar onemogoča neskončno akumulacijo kapitala. Vprašanje je le do kdaj bo to mogoče oziroma ali bo s časom že prepozno ukrepati.

***

Pripravili: Golijanin Milica, Krek Urška, Milosavić Nikola, Novak Rok, Todorović Milica, Vrljić Marko // študenti in študentke UP FHŠ Mediji in komniciranje, predmet Grajeno okolje in komunikacija, mentor doc. dr. Boštjan Bugarič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja