»V Lancasterski listini o oblikovanju so avtorji zapisali, da velik del oblikovanja vztrajno vlaga energijo v to, kaj lahko oblikovanje naredi, na podlagi sentimentalnega prepričanja o tem, kaj bi lahko postalo. Dejstvo pa je, da bi se oblikovanje moralo soočiti z neprijetno resnico, da morda ne bo moglo narediti vsega tega, kar verjame, da lahko. Seveda pa lahko na neprijetno resnico pogledamo tudi iz nasprotnega, pozitivnega zornega kota. Oblikovanje lahko razumemo kot gesto, orodje in sredstvo analiziranja ter sintetiziranja prihodnjih vizij. Služijo nam lahko kot sredstvo razvijanja načinov, kako bolje skrbeti za naš svet, naša mesta, naše preživetje in drug za drugega,« je v predstavitvenem tekstu zapisala doc. dr. Barbara Predan, predavateljica predmeta Razvoj in teorija oblikovanja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanju, UL ALUO.
Prav z zadnjo trditvijo sta se z dr. Michalo Lipkovo med 17. in 21. februarjem 2020 ukvarjali na participatorni delavnici v prostorih Avtomatik delovišča v Kopru, kjer sta izpostavili temeljno vprašanje »kaj danes pomeni biti človek – individualno in družbeno – ter kako njegovo poseganje v svet skozi prizmo oblikovanja in participativnih praks omogoča ustvarjanje ustreznih razmer za boljše (so)bivanje oziroma življenje.« Obenem se v galeriji Avtomatik delovišča mladi kreativci predstavljajo preko razstave, ki je rezultat trimesečnega seminarja na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.
Katera vprašanja zastavlja oblikovanje?
Barbara: Kadar omenjamo oblikovanje, največkrat govorimo o končnih izdelkih in storitvah. Ideja seminarja prejšnjega semestra na smeri za industrijsko oblikovanje UL ALUO, pa stremi k temu, da se študentom predstavi kako je lahko oblikovanje veliko več kot le snovanje končnih izdelkov. Če torej sledimo Lancasterski listini o oblikovanju, potem vemo, da oblikovalci ne morejo imeti odgovorov na vsa vprašanja in zato je lahko njihova vloga v družbi drugačna, skrbnejša. Na primer, da oblikovalci odpiramo širšo diskusijo, s katero lahko bolje prispevamo k razvoju skupnosti. Pri omenjenem gre sicer za proces, ki je lahko zelo konkreten ali pa spekulativen, futurističen, utopičen ali distopičen.
K projektu se je pridružila Michala Lipkova iz Bratislave. Kje sta se srečali?
Michala: Z Barbaro sva se srečali na poletni šoli za družbene inovacije Holis. Obe sva zaznali, da imava veliko skupnih načinov dela, kar pa me pri Barbari fascinira je to, da se je od nje nenehoma možno naučiti veliko novega. Rada raziskujem različne pristope in ker so njeni veliko bolj teoretični od mojih, sem sprejela povabilo na delavnico.
Omenila si spekulacije; kako se to prenaša na oblikovanje?
Barbara: Osnova pri spekulativnem oblikovanju je argumentirana kritika, za kar pa je ključno razumevanje trenutnega stanja. Z razumevanjem slednjega, kaj nas je pripeljalo do te točke, kjer se nahajamo, lahko razumemo katere odločitve so botrovale pri procesu odločanja. Z razumevanjem situacije v kateri živimo, lahko začnemo postavljati vprašanja, kako pomembne so naše odločitve in še ključneje, njihovi učinki, ki tem odločitvam sledijo. Tukaj se naslanjam na misel Tonyja Frya, ki govori o analitičnem pristopu oblikovalcev do trenutne situacije in njihovem pogosto preveč fiksiranem reševanju problemov okrog sebe. Fokus je takrat drugje kot na naših dejanjih, zato moramo po njegovem mnenju zamenjati perspektivo in razmisliti o svetu v katerem želimo živeti in glede na to oblikovati razumne odločitve. Odločitve, katerih učinki nas bodo pripeljali do želenega stanja, boljše prihodnosti nas vseh.
Kako je smiselno predstaviti načela tovrstnega oblikovanja v Kopru?
Michala: Študentje so veliko eksperimentirali na posameznih lokacijah in s tem tudi testirali svoje koncepte direktno na mestu. Oblikovanje ima to možnost, da ponudi izkušnjo še neizvedenega, kar pa pripomore k oblikovanju otipljivih rezultatov. Seveda se ob tem, ko nekaj kar si ne predstavljamo izkusimo, odpre prosto za sprejemanje inovacij.
Barbara: Glavna tema delavnice je bila vezana na razumevanje vloge družbenih invoacij. Zakaj? Dandanes stvari (če poenostavimo) največkrat vrednotimo preko kapitala, koliko denarja bo kdo zaslužil, kako hitro bo povrnjen vložek. Pri družbenih inovacijah pa v središče postavimo razumevanje skupnosti, kako pristopiti in se pogovarjati s skupnostjo, kakšne so koristi za skupnost in posameznika znotraj skupnosti. Gre za razvijanje drugačnih vrednot, te so morda na prvi pogled manj oprijemljive kot dobiček, a lahko imajo dolgoročno veliko močnejši učinek. S tem se odprejo drugačni potenciali, na katerih se lahko začne razvoj drugačnih raziskovanj in zasnov v polju oblikovanja.
Torej je to samo začetek dela s skupnostjo, od katere je potrebno pridobiti zaupanje. Se lahko z oblikovanjem pridobi to zaupanje?
Michala: Oblikovalci to imenujemo soustvarjanje in sooblikovanje. Gre za dolgoročen proces, ki je zelo pomemben, saj odpira možnosti za aktivno sodelovanje med različnimi akterji in jih s tem veliko bolj jasno vključuje v vse razvojne procese. Vključno s sprejemanjem odločitev.
Barbara: Zelo pomembno je, da se koncept sprejme s strani uporabnikov in soustvarjanje tu igra ključno vlogo. V procesu »od zgoraj navzdol«, ko oblikovalci definirajo uporabnikom kaj morajo narediti, tega uporabniki pogosto ne bodo sprejeli kot nekaj svojega in se zato s konceptom ne bodo identificirali. Soustvarjanje je proces, ki skupnosti omogoči soodločanje v nasprtoju z oblikovalci, ki zgolj zbirajo mnenja in se potem sami odločajo kako naj se projekt izvede.
Lahko ta proces oblikuje tudi konkretne rezultate?
Michala: Seveda. Gre za vključevanje različnih akterjev, ki po končani delavnici ali poletni šoli postanejo lastniki inovacije in jo naprej razvijajo v skupnosti. Seveda poskušamo z njimi ostati v stiku in jim ponuditi bodisi povratne informacije bodisi pomoč. Vsekakor morajo biti oni tisti, ki implementirajo predloge in rezultate, ker to počnejo za dobrobit lastne skupnosti.
Barbara: V Sloveniji imamo kar nekaj tovrstnih primerov dobre prakse, na primer ProstoRož ali Oloop design. Obe skupini ustvarjata konkretne oblikovalske rešitve preko različnih participatornih procesov. Smiselno bi bilo, da bi obstajalo veliko več tovrstnih praks.
Ko govorimo o Tomosu in njegovih posledicah na skupnost, lahko govorimo tudi o načinu samoupravljanja v oblikovanju?
Barbara: Danes ima samoupravljanje za nekatere negativni pomen in se zato velikokrat pojavlja pod terminom soupravljanje. V praksi največkrat govorimo o participaciji, kjer se mesta usmerjajo v uvedbo participatornih proračunov. Samoupravljanje je imelo zelo močan vpliv na oblikovanje, pa ne samo v Jugoslaviji. V oblikovanje je bilo zelo močno vdelano, saj je poudarjalo pomembnost sodelovanja, participacije in soodločanja. Ko govorimo o začetkih participacije v oblikovanju, slednje zgodovina oblikovanja pripiše oblikovalcem, ki so v drugi polovici 20. stoletja aktivno sodelovali z delavskimi gibanji v Skandinaviji. Nikoli pa se ne govori o Jugoslaviji in njenem vplivu in integraciji samoupravnjanja na mednarodna gibanja. Lep primer slednjega je mednarodno delovanje slovenskih oblikovalcev v mednarodnem združenje industrijskega oblikvoanja ICSID. Slovenski oblikovalci so bili zelo aktivni in sodelovali na koferencah in delavnicah, kjer so poudarjali decentralizacijo in zakaj je nujno prisluhniti t.i. tretjem svetu. Zgodovina oblikovanja definira vzhodni in zahodni blok, pri tem pa se je popolnoma pozabilo na učinke oblikovanja iz držav v gibanju neuvrščenih.
Kaj bi bila v tem kontekstu rešitev za večjo mobilnost na slovenski obali?
Michala: Razumeti moramo, da se ljudje odzivajo na infrastrukturo. Njihov cilj je potovati iz točke A do točke B in zato je pomembno katere načine jim ponudimo za to pot. Ljudje bodo začeli uporabljati tudi bolj ekološke opcije, če obstaja več različnih opcij. Ti preskoki se se seveda ne morejo zgoditi hitro, potrebno je časovno obdobje z nekakšno tranzicijo. Prihodnost mobilnosti ni samo v enem prevoznem sredstvu oziroma v eni obliki prevoza, ampak v uporabi raznovrstnih kombiniranih prevoznih sredstvih in obstoječih danosti, mrež, možnostih uporabe digitalnih storitev, ki omogočajo kombinacijo transporta in uporabo najbolj primerne in učinkovite alternative, ki je na voljo. To seveda pomeni tudi kombinacijo železniškega prometa in uporabo morja z učinkovito integracijo.
Sodelujoči študenti: Valeska Rimele, Pami Prevolnik, Martin Pevec, Dea Beatovikj, Žiga Žalec, Deja Kofol, Matevž Breznikar, Tino Duralija, Jon Schwarzmann.
Mentorici:
Dr. Michala Lipkova je diplomirala iz industrijskega oblikovanja na Tehniški univerzi v Bratislavi. Specializacijo je opravila na področju industrijskega in avtomobilskega oblikovanja na University of Sourthern Denmark, Škoda Auto, Plastic Omnium. Od leta 2009 je vodja nevladne organizacije, ki koordinira razstavni projekt Flowers for Slovakia. Kot raziskovalka je več let delovala na Fakulteti za arhitekturo v Bratislavi, kjer je prejela tudi doktorski naziv. Pri svojem delu se posveča raziskovanju izobraževanja v oblikovanju, odprtokodnemu oblikovanju in oblikovanju, ki v središče postavlja uporabnika. Trenutno je zaposlena kot docentka na Inštitutu za oblikovanje, ki deluje pri Slovak University of Technology Bratislava.
Dr. Barbara Predan je teoretičarka, predavateljica, soustanoviteljica in vodja sekcije za teorijo oblikovanja pri društvu Pekinpah. Je tudi soustanoviteljica ter direktorica (od leta 2014) znanstvenoraziskovalnega Inštituta za oblikovanje, kot tudi soustanoviteljica mednarodnega združenja za oblikovanje CODEC. Strokovna besedila ima objavljena v revijah, kot so Design Issues, Design Principles and Practices, Filozofski vestnik, Dialogi, ČKZ, Piranesi. Je (so)avtorica šestih knjig, urednica desetih knjig ter avtorica in kuratorka 20 razstav. Od leta 2009 predava predmeta Teorija in razvoj oblikovanja in Storitveno oblikovanje na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter redno predava na mednarodnih znanstvenih in strokovnih konferencah.
Fotografije: Aleš Rosa
Vodja projekta: Boštjan Bugarič, Avtomatik Delovišče
Koproducenti: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL, KUD C3, Center za Kreativnost MAO Slovenija, Društvo Pekinpah
